Kuba danes
“Rad bi vam pokazal, kje jo imamo skrito,” je dejal Eduardo. To ne bo dobro, sem rekla. Kdo me bo opazil, tujko, in vam skazil ves načrt.
“Ne, vse sem premislil,” je dejal. “Sploh ne boste izstopili iz avta. Peljal bom mimo, počasi, a spet ne tako počasi, da bi pritegnil pozornost. Povedal vam bom, kdaj poglejte. Bodite diskretni.”
Sposodil si je prijateljevo maquino, to pomeni “stroj, mašino”, je pa tudi kubanski izraz za star ameriški avto, kakršni se najdejo na vsaki havanski razglednici. Ta je bil kričeč plymouth, letnik 1956. Podražila sem ga zaradi barve, a sem nežno zaprla vrata na sovoznikovi strani, tako kot te Kubanci vselej opomnijo, da stori, iz spoštovanja do zrelih let svojih maquin. Zdaj sva vozila ob obali, nekoliko ven iz Havane, proti bližnjemu obalnemu mestu. Tam so Eduardo in še devet mož skrivaj plačali nekomu, da jim je naredil krepko barko, ki naj bi jih vse skupaj odpeljala s Kube.
“Tole,” je rekel in upočasnil. Med hišami, s katerih se je luščila barva, se je na celinski strani ulice ozka slepa uličica končevala s poslopjem brez oken, velikim kot garaža za en avto. “Morali jo bomo spraviti ven in odpeljati po ulici,” je dejal. “Potem pa po tej glavni cesti do križišča, do tistega proda tam, ki vodi do vode. Počakali bomo, da mine polnoč. Naša edina skrb so vojaški helikopterji, ki patruljirajo ob obali.”
V vzvratnem ogledalu je škilil na prazno ulico za seboj in poskušal zbrati misli, zato sem molčala. Eduardo je svetlopolt Kubanec s kratkimi rjavimi lasmi in postavo rokoborca, star 35 let. Odkar sva se pozimi spoznala – je nekdanji gradbeni delavec, ki je tistega dne vozil izposojeno korejsko limuzino in poskušal zaslužiti kot taksist na črno – sva se navadila dobrohotno vpiti drug na drugega in si segati v besedo. To sva počela vedno, kadar sva se vozila po provinci Havana in se prerekala o novi, drugačni Kubi. Rekel je, da tega ni. Rekla sem, da ljudje vztrajno zatrjujejo, da je. Opomnila sem ga na številna poročila, ki sem jih prebrala, z naslovi kot “Drugačna postfidelovska Kuba” in “Kubanska nova odločnost”. V ogorčenju je obračal oči. Opomnila sem ga, kako se z nadvse opevanimi novimi predpisi odpira državno vodeno gospodarstvo socialistične Kube – s predpisi, ki ljudem dopuščajo, da prosto kupujejo in prodajajo hiše in avtomobile, najemajo bančna posojila in raje zakonito delajo zase v različnih malih podjetjih, kot pa da bi se udinjali državi.