Križna jama

Vodni deli Križne jame so kljub obisku dobro ohranjeni. Za to so zaslužni člani Društva ljubiteljev Križne jame, ki jo upravljajo, še posebej Alojz Troha, ki jo je z ozaveščenostjo in izjemno nepopustljivostjo obvaroval v obdobju, ko je bilo varstvo jam še v povojih. Iz vhodnih delov so raziskovalci Križne jame prodirali le proti vodnemu toku, saj so jim pot dolvodno zaprla sifonska jezera v Kittlovih breznih, kamor se steka potok, ki teče skozi jamo.

Ker je bilo z barvanjem jamskega potoka dokazano, da se voda iz Križne jame pod zemljo steka v izvire Štebrščice ob robu Cerkniškega polja, je jamarje vznemirjala misel o nadaljevanju jame onkraj sifona. Prodiranje skozenj je bilo tehnično prezahtevno, zato so zahodno od Križne jame na površini iskali vhod v “novo” Križno jamo. Tega sicer niso našli, a je jamar Tomaž Planina (1934–2014) odkril več dihalnikov, razpok, iz katerih se pozimi dviga topel zrak in nakazuje velike jamske prostore. Jamarji so že v 70. letih 20. stoletja poskušali razširiti obetavno razpoko na robu udornice Grdi dol, 210 metrov jugozahodno od vhoda v Križno jamo, vendar so zaradi zahtevnosti kopanja obupali.

Dobrih 20 let pozneje so širjenje Dihalnika v Grdem dolu nadaljevali domači jamarji pod Trohovim vodstvom. Po 200 urah mukotrpnega kopanja so se 4. avgusta 1991 prebili skozi 26 metrov dolgo in 15 metrov globoko ožino. Poševna dvorana in vodoraven rov sta jih pripeljala do udora s sifonskim jezercem, iz katerega je po vodnem rovu proti Cerkniškemu polju tekel potok. Glede na majhno razdaljo med sifonskima jezeroma v Kittlovih breznih Križne jame in pritočnim sifonom v novi jami, ki so jo poimenovali kar Dihalnik v Grdem dolu, je bilo jasno, da so odkrili hidrološko nadaljevanje Križne jame. Povezavo so potrdili tudi koščki kosti jamskega medveda v usedlinah struge potoka, ki jih je voda prinesla iz Križne jame. Raziskovalci so z gumijastim čolnom še isti dan po vodnem rovu prodrli daleč proti Štebrščici.

Za suhimi vhodnimi deli je Nova Križna jama, kot so jo tudi poimenovali, 1,3 kilometra dolg vodni rov z dvema stranskima rovoma, Kaplanovim in Bosonogim. Jama se proti izviru Štebrščice konča s ponornim jezercem, ki je dobilo pomenljivo ime Sifon upanja. Od tod do Štebrškega obrha je le še 650 metrov zračne razdalje, zaliti neraziskani rovi pa ostajajo izziv za jamske potapljače. Jamarji so že čisto na začetku vodnega rova presenečeni odkrili, da se ta zelo razlikuje od vodnega rova Križne jame. Zaradi še ne do konca pojasnjene spremembe v kemični sestavi vode med odtočnima sifonoma Križne jame in pritočnim sifonom Nove Križne jame se siga v vodnem rovu izloča le še na pragovih, kjer je voda dobro prezračena, drugje pa potok raztaplja in odnaša sigo, odloženo v preteklosti.

Siga je zato intenzivne zlato rumene barve, skale, s katerih jo je potok že v celoti odstranil, pa so ponekod pokrite s skoraj črno manganovo prevleko. Vodni rov je zaradi kontrasta med zlato sigo in črnimi skalami ter zaradi čarobnosti potoka in jezerc, ki oblivajo te nenavadne mozaike, pravljično lep, a žal tudi izjemno ranljiv; ostanki sigovih tvorb na tleh so zelo krhki in se pod jamarjevo težo lomijo med prav bolečim pokanjem in škrtanjem.

Raziskovalci so se zavedali ranljivosti nove jame in so pri vhodu nemudoma namestili rešetke, ki so preprečile nenadzorovane obiske, v jamo pa so povabili sodelavce Inštituta za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti in takratnega Zavoda Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po ogledu so si bili strokovnjaki edini, da se vhod v vodne dele dovoli le za izmero jame in dokončanje raziskav. Na pobudo naravovarstvenikov je Občina Cerknica jamo začasno zavarovala, za vsak vstop vanjo pa je bilo treba pridobiti dovoljenje. Leta 2004 smo v Sloveniji po skoraj 100 letih prizadevanj dobili Zakon o varstvu podzemnih jam, ki je jame glede režima vstopa razdelil na odprte in zaprte.

Od 12.589 slovenskih jam jih je velika večina razvrščena med odprte, le šest, med njimi tudi Dihalnik v Grdem dolu, pa je zaprtih. To so jame, ki so tako občutljive, da bi jih lahko poškodoval ali uničil vsak obisk, zato se vstop vanje dovoli le izjemoma, za opravljanje znanstvenoraziskovalnega dela. Tako je v vodni rov Dihalnika v Grdem dolu doslej vstopilo manj kot 30 obiskovalcev, zato so se njegove lepote ohranile. Zaradi ranljivosti jame so se jamarji odpovedali klasičnemu načinu merjenja z merilnim trakom. Manj invazivno in natančnejšo geodetsko izmero jame je med letoma 1991 in 1995 opravil Inštitut za raziskovanje krasa; vodja merjenja Franjo Drole in 16 jamarjev so meritve opravili v 747 delovnih urah. Jami so namerili 1415 metrov dolžine in 89 metrov višinske razlike med vhodom in Sifonom upanja.