Križna jama
Pod cesto Bloška Polica–Stari trg leži vhod v Križno jamo, nekoč znano pod imenom Mrzla jama pri Ložu. Današnje ime je dobila po bližnji romarski cerkvici sv. Križa na vrhu 857 metrov visoke Križne gore med Cerkniškim in Loškim poljem. Vhodne dele jame so ljudje obiskovali že pred tisočletji, to dokazujejo najdbe odlomkov keramične posode iz bronaste dobe.
Najstarejši podpis v jami je iz leta 1557, prvi pisni vir o njej pa je poročilo Angleža Johna Jamesa Tobina o obisku jame iz leta 1832. Jožef Zörer (Cerar) je leta 1838 jamo prvi opisal in narisal skico. Do odkritja vodnih delov je Križna jama slovela predvsem kot nahajališče kosti jamskega medveda, vrste, ki je bila še v pleistocenu razširjena v večjem delu Evrope, nato pa je na začetku vrhunca zadnje ledene dobe, pred približno 26.000 leti, izumrla.
Jamski medvedi so bili veliko večji od današnjih rjavih medvedov in so si za zatočišča in prezimovališča izbirali lahko dostopne suhe kraške jame; v njih so imeli brloge iz roda v rod, od tod njihove kosti v vhodnih delih jam. V Križni jami so bivali v Medvedjem rovu, ki je bil takrat povezan z vhodno Cerarjevo dvorano, pozneje pa je prehod zaprl ogromen stožec sige. Še pred kratkim je veljalo, da je v ledeni dobi živela le ena vrsta jamskega medveda, Ursus spelaeus, genetske analize in podrobno proučevanje skeletov pa so razkrili najmanj štiri vrste. Križna jama je bila zatočišče vrste Ursus ingressus, ki je prišla iz Azije pred približno 50.000 leti.
Prelomnica v zgodovini Križne jame je bil obisk dunajskega geologa Ferdinanda von Hochstetterja (1829–1884); obiskal jo je dvakrat. Leta 1878 je v Medvedjem rovu izkopal 4600 kosti kakih stotih osebkov jamskega medveda, iz katerih so sestavili dve popolni okostji in ju razstavili v prirodoslovnem muzeju na Dunaju. Ob drugem Hochstetterjevem obisku leto pozneje je arheolog Josef Szombáthy (1853–1943) izdelal podroben načrt jame.
Kliknite na sliko za povečavo.
Po izkopavanjih se je obisk jame močno povečal, žal pa je slava prinesla tudi ropanje kosti in kapniškega okrasja. Na lomljenje kapnikov in prodajo teh na stojnicah pred Postojnsko jamo sta prva opozarjala člana skupine Dren Rudolf Badjura (1881–1963) in Bogumil Brinšek (1884–1914). V Planinskem vestniku sta leta 1908 zapisala: Žal le, da je ta “postojnska kupčija” dovoljena! Kakor da je kapnik roža, ki čez leto dni zopet zraste! Kdaj neki se bode moglo dopovedati ljudem, naj ne pustošijo jam, kdaj neki se bode pač vendar kaj poskrbelo za varstvo divnih naših jam?
Prav neverjetno je, kako dolgo ni nikogar zanimalo, kaj se skriva za jezerom pri vhodu v Medvedji rov, kjer se začenja najlepši, vodni del jame, ki je zato ostal nedotaknjen. Šele leta 1926 se je s čolni v notranjost jame odpravil profesor na ljubljanski realki Maks Prezelj (1894–1980) z dijaki. Med večdnevnim raziskovanjem so prodrli po Jezerskem rovu do Kalvarije, podzemskega sotočja potokov, ki pritekata iz Blat in Pisanega rova, ter po slednjem do podorne dvorane Križne gore.
Med letoma 1927 in 1934 so vodne rove raziskali jamarji Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Pri raziskavah so jim občasno pomagali vojaki, saj je bila jama le 7 kilometrov od tedanje rapalske meje z Italijo in zato vojaško pomembna. Po podatkih, ki jih imamo danes, je Križna jama dolga 8273 metrov, višinska razlika med najvišjo točko in gladino jezer v Kittlovih breznih pa je 32 metrov.
Jamarji Društva za raziskovanje jam Ljubljana in trije vojaki vojske Kraljevine Jugoslavije v uniformah s šajkačo na glavi med raziskovanjem Križne jame leta 1930. Desno od merilnih letev v svetlem kombinezonu sedi fotograf Franci Bar.
Fotografija: Franci Bar, arhiv Društva za raziskovanje jam Ljubljana
V jamo podzemno dotekajo padavinske vode, ki pronicajo skozi apnence okoliškega kraškega hribovja, le po močnih deževjih se jim pridružijo ponorne vode z Bloške planote. Vode, ki tečejo skozi jamo, so zato revne z organskimi snovmi in vanjo ne prinašajo površinskih vodnih živali. Od 36 v jami najdenih vodnih živalskih vrst jih je kar 32 pravih (troglobiotskih) jamskih vrst, ki živijo samo v podzemlju. Če prištejemo še 18 kopenskih troglobiotskih vrst, je Križna jama s 50 doslej najdenimi vrstami ena najbogatejših na svetu. Posebnost vodnih rovov Križne jame so jezera.
Padavinska voda med pronicanjem skozi kraški masiv raztopi veliko apnenca in dolomita, oba se nato v stiku z jamskim zrakom izločata iz vode kot siga. Na brzicah potoka, kjer se voda dobro zrači, se siga izloča veliko hitreje kot v mirni vodi, zato v vodnih rovih rastejo pregrade, za njimi pa nastajajo jezera. V Jezerskem in Pisanem rovu Križne jame je tako nastalo 22 jezer, z jezerci v Blatih pa jih je skupaj 45. Povprečna hitrost odlaganja sige je 0,256 milimetra na leto, to pomeni, da so pregrade z geološkega vidika zelo mlade, mlajše od 10.000 let. Z rastjo sigovih pregrad se dviguje tudi gladina jezer, tako da je voda marsikje zalila kapnike in so ti zdaj videti, kot da rastejo iz nje. Najlepši in najbolj znani zaliti kapniški skupini sta Beneški pristan in Piratska ladja.
Vožnja s čolnom po podzemnih jezerih kristalno čiste vode med zlato rumenimi sigastimi pregradami in kapniki, ki “rastejo” iz vode, je hitro zamikala obiskovalce. Leta 1940 je vojska do jame zgradila cesto in razširila vhod, jamarji pa so ga pozneje zaprli z rešetkami. Večina obiskovalcev, v zadnjih letih jih je več kot 10.000 na leto, si z električnimi svetilkami ogleda suhe dele jame do prvega jezera, približno desetina pa jih nadaljuje pot s čolnom po čarobnem vodnem rovu. Zaradi občutljivosti sigastih pregrad je število obiskovalcev vodnih rovov omejeno.