Kristalna palača

V skoraj praznem baru v temo pogreznjenega puščavskega mesteca je pijan možak nizke rasti poskusil srečo. Ob njem je na biljardni mizi ležal odlomljen kos kamna, velik kot krožnik. Iz njega je štrlelo več deset vijoličastih in belih kristalov, ki so bili videti kakor koščki razbitega stekla. “Tvoj je za 200 evrov,” je rekel. “Ne? Pa naj bo za sto. Res ugodno!”

Ta odročni del severne Mehike, približno uro vožnje iz Chihuahue, slovi po kristalih, plače v krajevnih rudnikih svinca in srebra, kjer so zaposleni domala vsi domačini, pa so dovolj mizerne, da črni trg cveti. “Dvajset evrov.” Nagnil se je k meni: “Deset.” Težko bi ga jemal resno. Prav tistega dne sem se v jami globoko pod barom plazil med največjimi kristali na svetu. Bilo jih je za cel gozd – širokih in debelih, nekateri so bili daljši od 10 metrov in stari pol milijona let. Bili so tako čisti, tako bleščeči, kakor bi prišli z drugega sveta. V primerjavi z njimi je bil kos kamna na biljardni mizi videti kot obtežilnik za papir.

• Preverite kakšne so delovne razmere v mehiških jamah kristalov. (posnetek je v angleščini)
• Kakšno je vaše znanje o kristalih? Preverite v interaktivnem kvizu. (besedilo je v angleščini)