Krhki mir v južnem Sudanu

Lepega dne pred nekaj leti, še preden se je zares začela zadnja državljanska vojna, je sudanski deček po imenu Logocho pokukal skozi vhod v družinsko travnato kolibo. Iz nje je šinil njegov oče in ga zgrabil, potem pa sta ga s starejšim pobom pritisnila ob tla. Čuden tič, Logocho. Očetove rame in prsi nad njim so bile nagrbančene od valovitih plemenskih brazgotin. Očetov obraz in čelo je križala Morsejeva abeceda pik in črtic ter morebitnim živinskim tatovom – Dinkom, Nuercem – sporočala, da bo on, kot Murlan, branil svojo živino s sulico, nožem, pestmi in zobmi. Sin pa ni kazal niti kanca zanimanja za stare šege. Ko so drugi otroci, med njimi njegov lastni brat, prestajali zgodnji murlanski iniciacijski obred, je zbežal in se skril v travi. Zdaj je njegovo telo, gladko kot teličkovo, trepetalo in se bočilo v prahu. Nič ga ni označevalo za Murlana. Še huje, devetletnik ni kazal niti malo zanimanja za živino. Tako kot brat je počenil in sesal pri kravjih vimenih, a so mu pomenila zgolj mleko. Murlanski možje – in njihovi tekmeci po južnem Sudanu – že nešteto rodov živijo s svojimi kravami. Dajejo jim imena, jih krasijo, spijo ob njih. Pojejo o njih. Plešejo v njihovo čast. Jih imajo radi. Z živino plačujejo za neveste, te jim dajo otroke in ti skrbijo za še več krav.