Kraljestvo krasa

Počenili smo na blatna tla v eni izmed največjih podzemnih dvoran na Kitajskem in eni največjih na svetu sploh in nismo slišali drugega kot svoj dih in neskončno kapljanje vode v daljavi. Tudi videli nismo nič, le praznino. Potem smo se ozrli na zaslon prenosnega računalnika, povezanega z laserskim optičnim bralnikom, in razkrila se nam je podzemna dvorana Hong Meigui. Poleteli smo k stropu, ki se kot pri katedrali boči 290 metrov visoko nad razpokanim blatom, v katerem smo čepeli, da ne bi bili napoti laserskemu žarku optičnega bralnika. Polebdeli smo nad jezerom. Na drugi strani smo se spet dotaknili tal.

Fotografska osvetlitev ožarja zelenkasto reko Getu He v dvorani Miao – ki velja za drugo (po površini) največjo podzemno dvorano na svetu.

“Kot na Google Earthu,” sem pripomnil. “Kot v Matrici,” je rekla Daniela Pani, geologinja s Sardinije, ki je delala s prenosnikom. Digitalna različica podzemne dvorane je bila stvarnejša od resnične. V resničnem življenju je v jamah tema. Trda tema. V veliki podzemni dvorani tudi s sodobnimi LED-svetilkami, ki so precej močnejše od starih karbidovk, ne vidiš dosti več kot 50 metrov pred sabo in nad sabo. Meglice ali praznina zmagajo celo najsvetlejši curek svetlobe. Povsem naravno je, da si želimo videti več. Andyja Eavisa je pred dobrimi 30 leti na jug Kitajske pripeljala prav želja, da bi videl več. V tej še vedno samotni pokrajini je največje območje kraških oblik, ki so videti kakor z drugega planeta – vrtač, skalnatih stolpov, kamnitih gozdov in ponikalnic, ki so se izoblikovali v več sto tisoč letih, ko je deževnica počasi raztapljala topljivo kamnino, večinoma apnenec. V tej zeleni gorati pokrajini – značilni krajini s tradicionalnih kitajskih slikarij – in pod njo je koncentracija še neraziskanih kraških jam največja na svetu.

Prav zato je Eavis znova prišel na Kitajsko, tokrat z oguljenimi transportnimi vrečami, zvrhano polnimi prenosnih računalnikov in baterij, ter z izposojenim 3D-laserskim optičnim bralnikom, vrednim več kot 70.000 evrov. Tehnologija v jami zazna tisto, česar človeško oko ne more. Eavis je načrtoval, da bo s 3D-optičnim bralnikom mesec dni prebil v vsaj treh največjih podzemnih dvoranah na svetu – in jih prvič natančno premeril. Za tega tršatega belolasega Angleža, ki se bliža 70. letu in je obogatel z izdelovanjem plastičnih mas, pogosto pravijo, da je odkril več kilometrov ozemlja kot katerikoli drug sodobnik. Odprave, ki jih je vodil, so raziskale 530 kilometrov podzemnih rovov in še vedno odkrivajo nove. “Zato sem jamar,” pravi, “da raziskujem. V jamarstvu si še vedno lahko prvi. Če bi bilo še kaj dežel ali celin, ki bi jih bilo treba odkriti, bi jih.”

Člani odprave pod britanskim vodstvom si na poti v Titanovo dvorano na jugu province Guizhou, kjer pade več kot 127 centimetrov dežja na leto, oddihujejo ob podzemnem jezeru. To se pojavi in izginja hkrati z deževjem.

Eavis, ki zdaj predseduje Britanski jamarski zvezi, je prvič prišel na Kitajsko leta 1982. Guilin, prestolnico krasa na vlažnem jugovzhodu dežele, je obiskal med bežnim postankom domov grede z odprave v Indoneziji. Z vrhovi obkroženo mesto in okoliški predel Guangxi sta bila tedaj povsem drugačna kot danes: kolesa, malo avtomobilov, kmetje v modrih delovnih oblekah, tujcem dodeljeni spremljevalci. Eavis in sodelavec sta izpustila večino turističnih ogledov, da sta se sestala z odgovornimi na Inštitutu za geologijo krasa. To je bil začetek sodelovanja, ki je britanske in kitajske jamarje naslednja tri desetletja vodilo v kraške jame. Odkrivanje je bilo skoraj tako hitro in enako osupljivo kot sočasno spreminjanje Kitajske.

Tokrat je bil Eavis v Guilinu z mednarodno skupino desetih jamarjev. Ob prihodu v to zdaj že milijonsko mesto so nas pozdravili roji taksijev in skuterjev. Nova Kitajska – avtoceste, razkošna nakupovalna središča, hribi, spremenjeni v kamnolome, da napajajo ves ta razcvet – se je zdela neverjetna, še posebej dvema članoma ekipe. Richard Walters in Peter Smart sta bila z Eavisom v Guilinu leta 1985 in 1986, na prvih dveh od ducata odprav, ki so jih izpeljali v sklopu pionirskega projekta Kitajske jame. Nobeden od njiju odtlej ni bil več tu.

Cedar Wright, Matt Segal in Emily Harrington plezajo po apnenčastem stolpu v kanjonu Enshi.

Walters, podjetnik, ki se ukvarja s telekomunikacijami in ga že od otroštva vsi kličejo Roo, je imel na skrbi laserski optični bralnik, skupaj s Panijevo, ki je pred tem po Sredozemlju odkrivala med drugo svetovno vojno potopljene ladje in je v jamah na rodni Sardiniji sodelovala pri urjenju astronavtov. Smart, priznani krasoslovec z Bristolske univerze, ki se je upokojil leta 2009, ima profesorsko bradico in večno skrivljena očala. Prepričevati ga je treba, naj uporabi sodobno prižemo, napravo za nadzorovano spuščanje po vrvi – hvala, toda njegova stara je še vedno čisto dobra. Ves navdušen pa je nad novostjo v tehnologiji laserskega optičnega branja, tako imenovanim lidarjem, saj je “jama drugače temačna, kot bi jo gledal skozi temna očala”. Ko smo se odpravili proti največjim podzemnim dvoranam zahodno od Guilina, smo ugotovili, da Smartov opis pokrajine navzlic vsem spremembam na Kitajskem še vedno drži. “Iz zraka,” je dejal, “je videti kot škatla za jajca.”

VIDEO (posnetek je v angleščini):