Koristni netopirji

NEULOVLJIVI LETALCI, ODPORNI PROTI
BOLEZNIM, NEPOGREŠLJIVI V EKOSISTEMIH
PO VSEM SVETU – PO MNENJU RAZISKOVALCEV
SO NETOPIRJI PRAVO ČUDO.

Nekaterim se zdijo netopirji preprosto srhljivi. Druge skrbijo bolezni, ki jih morda prenašajo, med njimi tiste, podobne virusu, povzročitelju pandemije covid-19. A bodimo pošteni, zaradi steklih psov umre veliko več ljudi kot zaradi netopirjev, virus gripe pa prenašajo tudi race in prašiči, pa vendarle nobena od teh živali med ljudmi ne zbuja tolikšne groze. Toda med občudovalci – celo častilci – netopirjev se z biologi, kot so Swartzeva in sodelavci, ne more kosati nihče. Številni zaradi gorečnosti spominjajo na spreobrnjence, ki so se nekoč odvrnili od drugih sesalcev in odkrili čudežno
deželo znanstvenih skrivnosti, kakršne so, od kod neverjetne akrobatske sposobnosti netopirjev v letu, njihova občudovanja vredna dolgoživost ali zavidanja vredna odpornost proti večini vrst rakavih obolenj. Znanstveniki po vsem svetu se trudijo razvozlati te skrivnosti. Nekateri upajo, da bodo dognanja o netopirjih koristila ljudem. Drugi so preprosto očarani nad osupljivo pestrostjo njihovih vrst in evolucijsko zgodovino. Radi bi nam dopovedali, da so netopirji veliko več kot zgolj leteče miši.

Netopirji so za raziskovalce ne le zakladnica podatkov, temveč tudi živa bitja, ki so nam tako zelo podobna – s prhutmi, podobnimi človeškim rokam, toplo krvjo in živorodnostjo – a hkrati neizmerno tuja. Raziskovalci, ki jih preučujejo, se neizogibno prelevijo v njihove zaščitnike. Tigga Kingston s Teksaške tehnične univerze je dejala, da so kljub evolucijski uspešnosti v marsičem ranljivi. Čeprav so denimo videti kot leteče miši, je za glodavce značilno, da se začnejo razmnoževati zgodaj in so zelo plodni, pogosto imajo več legel na leto. Netopirji pa se začnejo razmnoževati pozneje kot glodavci, v drugem ali celo tretjem letu starosti, in imajo enega mladiča v povprečju enkrat na leto. Seveda ne preživijo vsi potomci. “Od vsega, kar ogroža njihove populacije, si težko opomorejo,” je dejala. Več kot 200 vrst netopirjev po svetu je uvrščenih med ogrožene.

Pestijo jih prav vse težave, povezane z izginjanjem habitatov in človeškim poseganjem v njihov življenjski prostor, s katerimi imajo opraviti tudi druge vrste. Povrhu so izpostavljeni še nekaterim grožnjam, ki se nanašajo posebej nanje. Glivična bolezen, znana kot sindrom belega nosu, je pomorila ogromno severnoameriških netopirjev. Čezmerno komercialno izkoriščanje agav ogroža tiste, ki se prehranjujejo z medičino. Potem so tu še podnebne spremembe. Med tistimi, ki jih segrevanje planeta najbolj ogroža, so veliki sadjejedi netopirji, denimo tisti v Avstraliji.
Ne počivajo v podzemnih jamah, temveč na odprtem, in ekstremna vročina utegne biti zanje smrtonosna. Zaradi množičnih poginov so nekatere vrste, ki jim je še pred 10 ali 15 leti dobro kazalo, danes ogrožene.

Ta serija fotografij, ki jih je v terenskem šotoru v Arizoni posnel fotograf Mark Thiessen,
prikazuje townsendovega veleuhca med lovom.

Karkoli je že pripomoglo k temu, da so netopirji odporni proti nekaterim smrtonosnim virusom, številni raziskovalci iščejo odgovore v genetiki. Prepoznali so več z odpornostjo povezanih genov netopirjev in nekatere so poskusno prenesli na druge vrste, tam pa so se izkazali za enako koristne. Pokazalo se je na primer, da so miši, v katere so umetno vnesli netopirski gen, odporne proti netopirski gripi. Raziskovalci se sprašujejo, ali je imunološki odziv skupen vsem netopirjem in ga povzročijo virusi na splošno ali je odpornost proti bolezni odvisna od pretekle izpostavljenosti vrste posameznim virusom. Nekatere vrste so gostiteljski rezervoarji, to pomeni, da virusi živijo v živali, ne da bi povzročili obolenje. Domnevno je odziv gostiteljskega rezervoarja drugačen kot odziv sorodne vrste, ki navadno ni izpostavljena virusu.

Klasičen primer je virus ebole. Je smrtno nevaren za ljudi in nekatere druge živali, večina znanstvenikov pa sumi, da so netopirji njegov naravni rezervoar. Pri odvzetih vzorcih krvi nekaterih vrst netopirjev se kažejo znaki izpostavljenosti virusu ebole, pri drugih se ta izpostavljenost ni pokazala. V Ugandi skupina ameriških in ugandskih znanstvenikov preizkuša aktivnost genov, da bi natanko ugotovila, kako se različni netopirji odzivajo na ebolo. “Netopirji so izjemni in osupljivi,” je dejala DeeAnn Reeder, vodja skupine z Bucknellove univerze. “Rada bi si prišla na jasno, kako za vraga počnejo vse, kar počnejo, z delovanjem imunskega sistema vred. Izjemno dobro obvladujejo patogene organizme, da se sami izognejo boleznim.”