Končno Pluton

Pluton, majhen,  mrzel in zelo  oddaljen svet,  je vedno sebično  varoval svoje  skrivnosti.

Od odkritja leta 1930 pa vse do danes nismo na njegovem zamrznjenem površju niti z največjimi teleskopi odkrili ničesar. Zanesljivo vemo o njem le, da obstaja. A 14. julija se bo to spremenilo. Tega dne bo Nasina sonda New Horizons preletela zamrznjeni pritlikavi planet na oddaljenosti vsega 12.500 kilometrov. Manever je tvegan, a če bo šlo vse po sreči, bomo po tem bližnjem srečanju spoznali še zadnjega od klasičnih svetov našega Osončja. Končno se bomo z nekdanjim devetim planetom srečali iz oči v oči in zares videli njegovo obličje, pa tudi obličje Harona, njegove največje lune. Planetologi ponujajo nekaj domnev, kaj naj bi tam ugledali, a z gotovostjo trdijo le, da nam Pluton obeta presenečenje.“Naša dosedanja predstava o Plutonu se bo razblinila kot dim,” pravi Alan Stern, vodja misije New Horizons.

Dosjeji X
Ne bi bilo prvič, da bi Pluton presenetil. Leta 2006, ravno v letu, ko je bila izstreljena sonda New Horizons, je izginil s seznama planetov in se pojavil med “pritlikavimi planeti”. Pri tem so seveda imeli prste vmes astronomi na Zemlji in ne kakšni nebesni iluzionisti, a res je, da je bil Pluton zanje vse od odkritja trd oreh. V 40. letih 19. stoletja je zapletena matematika napovedala obstoj planeta za Neptunovo tirnico. Računi, ki so temeljili na masi Neptuna in Urana, so kazali, da se ledena planeta ne pokoravata povsem napovedim planetnih gibanj. Zato so nekateri astronomi sklepali, da mora biti na robu Osončja še vsaj eno veliko telo, ki s svojo gravitacijo moti ledena velikana in povzroča, da okoli Sonca potujeta po nekoliko spremenjenih tirnicah.Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je lov za manjkajočim planetom dobil nov zagon.

Tisti, ki bi ga odkril, bi si pridobil večno slavo odkritelja novega planeta po več kot 50 letih; toliko jih je že preteklo od odkritja Neptuna. Neznano telo so krstili za Planet X, bostonski bogataš Percival Lowell, ki je verjetno najbolj znan po odkritju “namakalnih kanalov” na Marsu, pa se je zagnano lotil iskanja. Leta 1905 si je zgradil observatorij v Flagstaffu v Arizoni in ta je postal središče lova na Planet X. Lowell je znova in znova preračunaval njegovo morebitno lego in nato noč za nočjo pregledoval območje neba, kjer naj bi bil. Umrl je leta 1916, ne da bi vedel, da Planet X zares obstaja.

Preskočimo v leto 1930. Nekega februarskega popoldneva je 24­letni Clyde Tombaugh sedel v sobi v Lowllovem observatoriju. Prišlek iz kmetijskega Kansasa se je zagnano lotil iskanja Lowllovega zmuzljivega planeta. Formalne astronomske izobrazbe ni imel, a je bil znan po tem, da izdeluje odlične teleskope, včasih tudi iz delov odsluženih avtomobilov ali iz drugih “neprimernih” kosov.

Tombaugh  je bil perfekcionist. “Ko sem še sadil koruzo in sirek,” je leta 1980 napisal v spominih, “so morale biti vrste popolnoma ravne, kot bi jih potegnil z ravnilom, sicer sem bil nesrečen. Pozneje sem z enako vnemo in natančnostjo skrbno raziskal vsak sumljiv objekt, pa naj je bil še tako slabo viden … To je bilo najbolj duhamorno delo, kar sem jih kdaj opravljal.”

Skoraj eno leto je iskal manjkajoči planet. Pri tem je uporabljal instrument, imenovan “blink komparator”. Stroj, ki povzroča precejšen hrup, opazovalcu omogoča, da med seboj primerja dva posnetka neba, in sicer tako, da mu najprej pokaže prvega, hip zatem pa še drugega. Posnetka, na katerih je več tisoč zvezd, sta po navadi posneta v presledku nekaj dni. Vsaka pika, ki bi v tem času na nebu spremenila lego – na primer planet ali asteroid –, se dobro vidi, ko se posnetka izmenično preklapljata.

Tisto popoldne, bilo je 18. februarja, je Tombaugh kot po navadi sedel za strojem in primerjal lege tisočev in tisočev zvezd na posnetih fotografskih ploščah. Kar naenkrat je na ploščah, ki sta bili posneti januarja v presledku šestih dni, opazil šibko piko svetlobe, ki med preklopom ni ostala na mestu. Na prvem posnetku je bila levo od dveh svetlih zvezd, na drugem je skočila nekaj milimetrov desno od njiju. Tombaugh je večkrat preklopil posnetka in opazoval piko, ki je skakala med dvema legama. Pograbil je ravnilo in natančno izmeril razliko v legi. Potem je vzel ploščo, ki je bila posneta še nekaj dni pred prvo, in poiskal isto piko.

Z lupo se je lotil plošče za ploščo in celo plošč, posnetih z drugo kamero, in na vsaki našel isto piko v drugačni legi. Po 45 minutah je vedel. Našel je Planet X. “Ko na starih fotografskih ploščah gledaš piko, ki je Pluton, je to res zelo majčkena pikica,” pravi Will Grundy, eden od članov misije New Horizons, ki je zaposlen v Lowllovem observatoriju. “Prav strmeti moraš, da jo vidiš. Ni mi jasno, kako da Tombaugh pri tem delu ni oslepel. ”Sledili so tedni rednih opazovanj novega telesa, da so lahko iz observatorija sporočili novico, da je Clyde Tombaugh 13. marca odkril nov planet. Čisto po naključju bi na ta dan Lowell, če bi bil še živ, praznoval 75. rojstni dan. A astronomi so že takoj na začetku vedeli, da je nekaj narobe. Svetloba skakajoče pikice je bila veliko prešibka, da bi bila Planet X. Celo takratni največji teleskopi niso mogli razločiti planetovega diska, kar je pomenilo, da je telo majhno – veliko premajhno, da bi s svojo gravitacijo povzročalo vijugasto gibanje velikanskih ledenih planetov.“Vsi so pričakovali nekaj svetlejšega oziroma večjega od tega,” pravi Owen Gingerich, upokojeni zgodovinar astronomije v Harvard­–Smith­sonovem središču za astrofiziko."