Koncertna fotografija
Fotografov, ki bi si želeli nekoč videti svoje posnetke v reviji, ki jo prebirate, je veliko.
Na Jožeta Balasa, avtorja fotografij v tem članku, pa se je s predlogom za objavo obrnil urednik fotografije Arne Hodalič. Balas je predlog sprejel z začudenjem, saj meni, da morajo imeti fotografije za takšno objavo “nekaj več”. Ko pogledate izbor fotografij, ki so le majhen delček iz njegovega obsežnega, skoraj 30 let nastajajočega opusa posnetkov s koncertnih odrov, se zdi tako mnenje nenavadno. Kot je tudi nenavadno, da ni nikoli imel nobene razstave, da ni nikoli prejel nobene nagrade, da je v javnosti tako rekoč neopažen. Zdi se, da mu kronično primanjkuje žilice za samopromocijo. “V službi uživam, to pa dopolnjujejo potovanja, glasba in fotografija,” pravi Ljubljančan, ki se je s fotografijo seznanil v drugi polovici 80. let, sicer pa je zaposlen v javni upravi, kjer se ukvarja s kartografijo.
Nekoč je redno objavljal tematsko zelo različne reportaže v številnih slovenskih revijah, posamezne fotografije pa so našle prostor tudi v tujih. “Pri pripravi zgodb mi je všeč predvsem raziskovanje virov, zgodovine, zanimivosti … Takrat se zbujam v nekakšnem pravljičnem svetu in se zavem, da še vedno potrebujem domišljijske svetove iz otroštva.” Danes objavlja veliko manj kot nekoč, fotografira pa celo še več. Še zlasti veliko časa namenja koncertom.
Glasba je v njegovo življenje vstopila že zgodaj. “Ko sem imel 10, 11 let, so začeli posterje nogometašev zamenjevati posterji rock zvezdnikov. Po duši sem punk-rocker, a ker sem v različnih življenjskih obdobjih raziskoval in poslušal zelo različne glasbene zvrsti, lahko rečem, da poslušam vso dobro glasbo tega sveta.”
Kot objekt fotografiranja so ga najbolj pritegnili jazzovski glasbeniki med improvizacijo in sprva jih je hodil na koncerte le fotografirat. A mu je z leti tudi ta glasbena zvrst zlezla pod kožo. “Redno obiskujem Jazz festival Ljubljana, JazzLent, Defonijo in FriFormo v Klubu Gromka, koncerte v Gala hali in Channel Zero, Cankarjev dom z Glasbami sveta in Cankarjevimi torki, Kino Šiška, kjer najdeš vse za svojo dušo, v zadnjem času sem se začel vračati tudi na Jazz Cerkno, redno hodim na Drugo godbo, na Okarino Bled, na rock in etno koncerte … Pred leti se je pojavil še en dragulj, festival Ment, kjer je slišati skoraj vse mogoče godbe.
”Pravi, da sta poslušanje glasbe in fotografiranje nekaj, kar počne za “svojo dušo”, in zaradi tega najboljša psihoterapija. “Zato na ta članek gledam predvsem kot na poklon glasbenikom, organizatorjem koncertov in vsem podpornim ekipam, ki zaradi epidemije preživljajo zelo težke čase.”Uredništvo revije National Geographic s sedežem v Washingtonu skrbno spremlja reportaže, ki jih po svetu pripravljajo lokalne izdaje revije. Reportaža Jožeta Balasa je prejela priznanje “best edit” za november.