Ko udari cunami

Jin Sato je župan mesta, ki ga ni več. Minamisanriku, tiho ribiško mestece severno od mesta Sendai na severovzhodu Japonske, je izginil 11. marca lani. Tudi Sato bi bil takrat skoraj ob življenje. Naravno nesrečo je sprožil dogodek v Tihem oceanu približno 130 kilometrov vzhodno od obale. Ob 14.46 se je na stiku dveh litosferskih plošč globoko pod morskim dnom zgodil sunkovit premik. Okoli 450 kilometrov dolga gmota Zemljine skorje je nenadoma zdrsnila proti vzhodu; ponekod se je premaknila za skoraj 24 metrov. Sato je ravno končal sestanek v mestni hiši.

“Razpravljali smo o zaščiti mesta pred cunamiji,” je dejal. Dva dni pred tem je območje že stresel potres – znanstveniki danes ugotavljajo, da je bil to predhodnik uničujočega potresa, ki se je izkazal za najsilovitejšega v vsej zgodovini Japonske. Ko so se tla po petih mučnih minutah končno nehala tresti, je bil Minamisanriku še vedno skorajda nedotaknjen. A morje se je že začelo dvigati. Sato in še nekaj ljudi je steklo do sosednje dvonadstropne stavbe, kjer je bilo središče za opozarjanje pred naravnimi nesrečami. Štiriindvajsetletna Miki Endo, ki je delala v prvem nadstropju središča, je začela ponavljati opozorilo; njene besede so se razlegale iz zvočnikov po mestu. “Prosimo, umaknite se proti višjim predelom!” Sato se je z večino drugih iz svoje skupine povzpel na streho. Od tam so opazovali, kako se je cunami prelil čez 5,5 metra visok mestni valobran. Poslušali so zvoke, ki jih je povzročal, ko je uničeval ali odnašal vse, kar se mu je znašlo na poti. Lesena ogrodja hiš so se lomila, jekleni nosilci so ječali. Potem je temnosiva voda preplavila streho stavbe, kjer so stali. Opozorila, ki jih je ponavljala Miki Endo, so nenadoma utihnila.