Klic divjine

Na začetku januarja 2011 je 55-letni Jeff Foster, strokovnjak za morske sesalce iz Seattla, prispel na skalnato obalo neokrnjenega zalivčka pri vasici Karaca v skritem kotičku globokega, razčlenjenega zaliva Gökova na jugozahodni turški obali. Nedaleč od nje je bilo nekaj plavajočih kletk, namenjenih gojenju rib. V eni, ki so jo predelali in je bila široka 30 in globoka 15 metrov, sta počasi krožila samca velikih pliskavk.

Tom in Miša, kakor so ju klicali, sta bila v pomilovanja vrednem stanju. Vedeli so le, da so ju nekega dne leta 2006 ujeli v Egejskem morju, o njunem življenju na prostosti pa tako rekoč niso imeli podatkov. Potem ko sta nekaj časa prebila v ujetništvu v nekem zabaviščnem parku v obmorskem mestu Kaº, so ju junija 2010 prepeljali v grobo izdelan betonski bazen v gorskem mestu Hisarönü in turisti so si lahko za slabih 50 evrov privoščili desetminutno vleko, tako da so ju držali za hrbtno plavut. Hisarönü je znan predvsem po cenenih hotelih in barih s pomenljivimi imeni, denimo Oh Yes!, ter po glasni glasbi, ki se pozno v noč razlega po mestu. Težko si je predstavljati kraj, ki bi bil za v morju rojena delfina bolj neprimeren in v katerem bi se počutila bolj izgubljena. Zaradi neustreznega prečiščevalnega sistema je bilo dno bazena kmalu polno mrtvih rib in delfinjih iztrebkov.

V nekaj tednih so turški ljubitelji delfinov pripravili proteste ogorčene javnosti in kampanjo na družbenih omrežjih ter dosegli zaprtje bazena. V začetku septembra je začela ukrepati britanska fundacija Born Free, ki se posveča varstvu živali v naravnem okolju. V strahu, da bi Tom in Miša poginila, ju je odkupila. Naložili so ju v hladilni tovornjak za prevoz mesa, katerega notranjost so obložili s starimi žimnicami, in ju prepeljali v plavajočo kletko nedaleč od vasi Karaca. Fosterja so najeli, da bi organizaciji Born Free pomagal uresničiti nadvse smel načrt: poskrbeti, da bi bila Tom in Miša čez čas vrhunsko telesno pripravljena, ju pripraviti za življenje na prostosti in ju izpustiti nazaj v Egejsko morje. “Pri nepredvidljivih in svojeglavih bitjih je to skrajno tvegano početje,” pravi Will Travers, predsednik organizacije Born Free. “A vedeli smo, da nimata prav veliko izbire in da bosta verjetno poginila, če ne bo kdo česa ukrenil.” O etičnosti zadrževanja delfinov v ujetništvu, zlasti za zabavo ljudi, smo se začeli pogosteje spraševati, ko se je poglobilo naše razumevanje njihovih umskih in spoznavnih sposobnosti. Delfini so med najinteligentnejšimi bitji na planetu. Zavedajo se samih sebe, so nadvse družabni, njihovi možgani pa so glede na telesno velikost izrazito veliki in zapleteni. Sposobni so učinkovitega sporazumevanja in uporabljajo razpoznavne žvižge, ki ustrezajo lastnim imenom. Prepoznajo se v ogledalu in razumejo abstraktne pojme, izkazujejo pa tudi osnovno razumevanje slovnice in skladnje. V zadnjih 50 letih so izpustili le nekaj več kot 30 delfinov, ki so v ujetništvu preživeli daljše obdobje, in to z različnim, čeprav večinoma negotovim uspehom. S Tomom in z Mišo se je ponudila priložnost za izpopolnitev veščine usposabljanja delfinov za preživetje v naravi, pa tudi za boljšo opredelitev vsaj ene možnosti, ki ne bi bila trajno ujetništvo. “To je nekaj, kar se ljudi res globoko dotakne,” pravi Travers. “Če bi nam uspelo s Tomom in z Mišo, bi jih naš uspeh navdihnil in začeli bi se spraševati o sprejemljivosti razkazovanja delfinov [v ujetništvu].”

Organizacija Born Free je torej s Tomom in z Mišo dobila priložnost, da postavi merila za prihodnost, Jeff Foster pa, da se delno odkupi za dejanja v preteklosti. Mož z dolgimi svetlimi lasmi s svojo brezbrižnostjo in zagorelostjo daje vtis, da je skrajno alergičen na zaprte pisarniške prostore. Je sin veterinarja iz Seattla in živali so ga že od nekdaj zanimale. Pri 15 letih se je zaposlil v morskem akvariju v Seattlu. Od leta 1976, ko je dopolnil 20 let, je Donu Goldsberryju, ki je za SeaWorld nalovil največ morskih sesalcev, pomagal pri lovu na orke – največjo vrsto delfinov – na Islandiji. V naslednjih 14 letih je v morjih okrog ZDA in Islandije za SeaWorld in druge zabaviščne parke pomagal ujeti dva ducata ork. Pa ne le ork, lovil je tudi manjše vrste delfinov, morske leve, tjulnje in druge živali; vse so končale v ujetništvu.

KEIKO (IZ FILMA FREE WILLY) Norveška
Slavni Keiko je zaplaval na prostost leta 2002, po več kot 20 letih v ujetništvu. Nikoli se ni pridružil divji jati, temveč je še naprej iskal družbo ljudi in od njih pričakoval hrano. Poginil je že po letu dni, a ta izpustitev je drugim delfinom utrla pot na prostost.

Foster si sicer ni preveč belil glave z vprašanjem, ali mu bosta Tom in Miša pomagala odplačati karmični dolg, a je vedel, da ravna prav. Prvo orko je ujel, ker se mu je to v primerjavi s peko hamburgerjev zdel veliko zanimivejši način služenja vsakdanjega kruha. Iskreno je bil prepričan, da je to najboljša možnost za spoznavanje živali, o katerih je bilo takrat malo znanega. A ko je poslušal tožeče klice mladih živali, ki so se znašle same in utesnjene na krovu ladje, s katero so jih peljali v ujetništvo, je spoznal, da moralna vprašanja niso ravno preprosta stvar. Po najboljših močeh se je trudil, da bi z rokami in glasom pomiril prestrašene in pretresene mlade orke. Prav tako se ni ravnal po zgledu tistih, ki so bili prepričani, da orko zlomiš z odtegovanjem hrane in tako dosežeš, da se ti res podredi. A vseeno, pravi, “dlje ko to počneš, bolj se zavedaš, da ločuješ družine. Ne moreš se dobro počutiti, če odvzameš žival iz naravnega okolja.”