Kleopatra?

Če je zgodovina oder, ni bila še nikoli nobena igralka tako vsestranska: kraljeva hčerka, kraljeva mati, kraljeva sestra. Kadar ne rabi za Rorschachov preizkus moških obsedenosti, je neizčrpna muza. Do nedavne biografske uspešnice – od leta 1540 do 1905 – je navdihnila pet baletov, 45 oper in 77 gledaliških iger. Občudovanje je zbujala v vsaj sedmih fi lmih; v prihajajoči inačici jo bo upodobila Angelina Jolie. A če je Kleopatra že povsod, je prav tako ni nikjer, ovita je “v meglo izmišljotin in obrekovanja, ki ovija njeno osebnost od vsega začetka,” kot je dejal pisec vladaričine biografije Michael Grant. Čeprav jo je odlikovala razvpita moč zapeljevanja, nimamo nobene zanesljive upodobitve njenega obraza. Podobe, ki jih poznamo, temeljijo na nelaskavih silhuetah s kovancev. Imamo šest metrov visok docela nezgovoren relief s svetišča v Denderi in več marmornih doprsnih kipov v muzejih, od katerih pa večina morda sploh ne upodablja nje. Antični zgodovinarji so opevali njene čare, ne njenega videza. Vsekakor je znala zanetiti strast v dveh mogočnih Rimljanih: Juliju Cezarju, s katerim je imela sina; in Marku Antoniju, ki je bil njen ljubimec več kot deset let in oče še treh njenih otrok. Toda njena lepota, je dejal grški zgodovinar Plutarh, ni bila “tiste vrste, ki bi osup nila tega, ki jo je videl; očarljiv je bil pogovor z njo in njen nastop dražljiv, obenem s prepričljivim razpravljanjem in dostojanstvenostjo, ki je spremljala sleherno izmenjavo mnenj. Ugodje je zbujal tudi zven njenega glasu, njen jezik pa je bil kot glasbilo z mnogoterimi strunami.” Ljudje se sprašujejo, kje je Kleopatrina grobnica, že vse odkar so jo videli v njenem mavzoleju na legendarni sliki mrtvaškega odra, okrašeno z diademom in kraljevim okrasjem in počivajočo na zlati zofi, kot jo je opisal Plutarh. Po umoru Julija Cezarja se je njegov naslednik Oktavijan več kot deset let spopadal z Antonijem za nadzor nad rimskim imperijem; po Kleopatrinem in Antonijevem porazu pri Akciju so poleti 30 pr. n. š. Oktavijanove čete vkorakale v Aleksandrijo; Kleopatra se je zabarikadirala za masivna vrata mavzoleja, med zlato, srebro, bisere, umetniška dela in druge zaklade, za katere je prisegla, da jih bo zažgala, da ne bi padli v roke Rimljanom.