Kitajsko kmetijstvo

Ko opazujem Jiang Wanniana in Ping Cuixiang pri žetvi semen bele redkve sorte daikon, ki jo gojita v severni kitajski provinci Gansu na površini, veliki 1/15 hektara, se počutim, kakor da bi se vrnila daleč v preteklost. V suhi dolini, obdani s temnimi gorami, se Jiang z rjavečim traktorjem nekajkrat zapelje čez slab meter visok kup posušenih rastlin, naložen na opečnate tlakovce.

Ko so rastline videti že dodobra pomendrane, Jiangova žena Ping z vilami podreza v kopico in jo pripravi za naslednji krog. Nazadnje se Jiang in Ping skupaj lotita dela. Vsakokrat, ko vržeta suhe stroke v zrak, se ozreta v nebo, nato pa s pogledom sledita rdečkastim semenom, ki se kot dežne kapljice usipajo po tleh. V enakomernem ritmu delata več ur. Ping s pojočim glasom prigovarja vetru in tu in tam zamrmra: “Le pihaj, pihaj!” Stroji bi to delo resda opravili v nekaj minutah, a si jih Jiang in Ping ne moreta privoščiti.

Kliknite na sliko za povečavo.

Zato še vedno ročno ločujeta stroke od semen, kot so kmetje to počeli pred stoletji. Jiang in Ping ponazarjata eno plat zgodbe o Kitajski in tamkajšnjem kmetijstvu. Več kot 90 odstotkov vseh kmetij na Kitajskem namreč meri manj kot hektar, povprečna velikost kmetije pa je med najmanjšimi na svetu. A to še ni vse. Kitajska je v zadnjih 40 letih dosegla raven kmetijskega razvoja, za katero je zahodni svet potreboval 150 let, obenem pa je ustvarila tudi vrsto sebi lastnih oblik kmetovanja.

Zdaj druga ob drugi sobivajo najrazličnejše oblike: manjše družinske kmetije, bleščeče mesnopredelovalne tovarne in industrijske mlekarne, trajnostno naravnane visokotehnološke kmetije in celo ekološke urbane kmetije. Kitajska bo morala v prihodnje rešiti sila zapleteno vprašanje: kako nahraniti skoraj petino svetovnega prebivalstva z manj kot desetino domače obdelovalne zemlje, pri tem pa se prilagoditi še spremenjenim prehranjevalnim navadam ljudi. Še pred 30 leti je v mestih živela le približno četrtina Kitajcev, leta 2016 pa se je v urbanih predelih gnetlo že 57 odstotkov prebivalstva.

Kitajska je danes tudi bogatejša in tehnološko naprednejša, prehrana pa vse bolj podobna prehrani zahodnjakov. Kitajci zdaj pojedo skoraj trikrat toliko mesa kot leta 1990. Poraba mleka in mlečnih izdelkov med mestnim prebivalstvom se je med letoma 1995 in 2010 povečala skoraj za štiri krat, med podeželskim skoraj za šestkrat. Poleg tega Kitajska danes kupuje precej več predelane hrane: količina se je med letoma 2008 in 2016 povečala za približno dve tretjini. Ker so kitajski kmetijski viri tako pičli, se je morala država – če je želela obdržati korak s spremenjenimi prehranjevalnimi navadami Kitajcev – ozreti onkraj državnih meja. Kitajska podjetja so tako deležna spodbud za nakup obdelovalne zemlje in živilskih podjetij v ZDA, Ukrajini, Tanzaniji in Čilu.

Delavci v Rongchengu ob Rumenem morju razobešajo morske alge na vrtljive obešalnike, kjer se bodo sušile. Alge, ki so običajen del kitajske prehrane, večinoma dodajajo svinjini ali juham, oziroma jih uporabljajo v hladnih zelenjavnih jedeh. Druge vrste alg nabirajo tudi kot hrano za školjke, predvsem za morsko uho.

A kar zadeva osnovna žita, je Kitajska danes samozadostna. To gre delno pripisati ideologiji, delno pa je odziv na politično osamitev, to pa kajpada vpliva tudi na domača polja. Leta 2013 je predsednik Xi Jinping v pogovoru o prehranski politiki s skupino podeželskih uradnikov dejal: “Naša skleda riža bi morala biti napolnjena predvsem s kitajsko hrano.” Ob tem se zastavlja zapleteno vprašanje: če naj bi Kitajci sami nahranili domača lačna usta in pri tem jedli podobno hrano kot Američani, kaj to pomeni za njihov način kmetovanja?

NESKLADJE MED kmetijsko ponudbo in povpraševanjem je na Kitajskem videti skoraj nepremostljivo. Država ima 135 milijonov hektarov obdelovalne zemlje, od tega je približno 15 milijonov onesnažene zemlje in zemlje, ki počiva. Čeprav mora država nahraniti 1,4 milijarde ljudi, je tako rekoč nemogoče, da bi tu delovale orjaške farme, kakršne omogočajo zahodnjaško prehrano. Deloma zato, ker na Kitajskem prevladuje gorat in puščavski svet, pa tudi zato, ker je obdelovalna zemlja razdeljena med 200 milijonov kmetij. Kitajska kmetijska pokrajina je torej bolj kot zeleni preprogi podobna raznoliki krpanki.

VIDEO:
(posnetek je v angleščini)