Kitajska mesta po tekočem traku

Kako sta šef Wang in šef Gao postala gospodarja zaponk (za modrce)

Ob pol treh popoldne sta šefa začela načrtovati tovarno. Dvonadstropna stavba, ki sta jo najela, je bila popolnoma prazna; samo bele stene, gola tla, vhodna vrata brez ključavnice. Lahko si prihajal in odhajal po mili volji; podobno je bilo na celotnem gospodarskem razvojnem območju Lishui, saj so bile tudi sosednje stavbe le prazne lupine ob prašni cesti, ki je vodila proti nedograjeni avtocesti. V praznih srebrnih oglasnih panojih se je zrcalilo nebo, tako da so delali reklamo samo za oktobrsko popoldansko sonce.

Wang Aiguo in Gao Xiaomeng sta se pripeljala iz 128 kilometrov oddaljenega Wenzhouja, mesta na jugovzhodni kitajski obali. Bila sta sorodnika – stric in nečak – in v Lishui sta prišla, da bi se lotila novega posla. »Območje se je prav tedaj odprlo za gospodarski razvoj,« je pojasnil šef Gao, ko sem ga srečal pred vrati tovarne. »Tak je bil nekoč tudi Wenzhou, ampak danes je to drago mesto, zlasti za majhno podjetje. Tukaj gre vse veliko laže.«