Kdor se zadnji smeje …

V svetu lisastih hijen
vladajo samice. Morda so te
živali prav zato tako uspešne.

Samice so voditeljice in položaj v družbi hijen pomeni vse. Matriarhalna ureditev je lisastim hijenam omogočila, da so postale najštevilnejše velike zveri v Afriki. Ta in druga spoznanja o vedenju hijen je omogočila Kay Holekamp, pobudnica projekta Mara Hyena. Preučuje jih že 35 let. Zaradi njenih prizadevanj zdaj vemo, da imajo napredno socialno strukturo in visoko razvite umske sposobnosti ter da se dobro prilagajajo spremenjenim razmeram.

LOVSKA SPRETNOST

Ko je biolog Hans Kruuk v 60. letih začel preučevati hijene v Tanzaniji, je ugotovil, da je sloves strahopetnih mrhovinark, ki se jih drži, neutemeljen. Kadar so si plen delili lisaste hijene in levi, je ugotovil, so v več kot polovici primerov plen ubile hijene. Pred nedavnim pa so raziskovalci v Keniji dognali, da si lisaste hijene v rezervatu Masai Mara dve tretjini hrane zagotovijo pretežno z lovom; pogosto pokončajo gnuje, zebre, bivole in druge velike živali, to pa jim uspeva z izvrstnim sodelovanjem.

BISTROUMNOST

Lily Johnson-Ulrich, kognitivna ekologinja z Züriške univerze in kolegica Holekampove, se je pred nekaj leti odpeljala v mesto Mekele v severni Etiopiji, kjer si hijene že stoletja delijo življenjski prostor z ljudmi. Poiskala je ustrezne lokacije za raziskavo in raztovorila “ugankarsko škatlo” – kvadratno jekleno škatlo s 37 centimetrov dolgimi stranicami in štirimi vratci. V njej je bil kos surovega mesa ali nekaj mleka v prahu, vsaka od vratc pa so se odprla drugače: na pritisk, na poteg, vstran ali na izvlek.

Njena skupina je opravila poskuse na treh lokacijah: v mestu, kjer hijene že dolgo stalno živijo, v zavarovanem rezervatu na podeželju in v živahnem mestecu na robu rezervata, kjer so se hijene naselile šele pred kakimi 20 leti. Člani skupine so z videokamero snemali poskuse iz zadnjega dela vozila.

Ko so pregledali posnetke, so osupnili. Živali so imele na voljo več poskusov. Tiste s podeželja so bile pri odpiranju vratc – kar je merilo inovativnosti – spretnejše od prebivalk manjšega ali večjega mesta. Ta ugotovitev je bila objavljena leta 2021 in nasprotuje teoriji, po kateri naj bi bile mestne živali uspešnejše pri reševanju problemov.

Čeprav so hijene bistre živali ne glede na to, kje živijo, Johnson-Ulrichova domneva, da gre pri tem še za nekaj več: mestne hijene so mrhovinarke (hranijo se s trupli živine), v prehrano podeželskih hijen pa sodi več živali, ki jih same ulovijo in ubijejo, za kar potrebujejo večjo domiselnost in več motoričnih spretnosti. Že med prejšnjimi poskusi Holekampove, tudi med tistim, pri katerem je spremljala vedenje hijene Gucci, dolgoletne prvakinje v reševanju ugank, je postalo jasno, da si hijene zapomnijo, kako so problem rešile.

PRILAGOJENOST ŽIVLJENJU V MESTIH

V človekovem življenjskem prostoru se seveda naselijo šele, ko jim v naravi zmanjka plena, tako kot se je zgodilo v severni Etiopiji, kjer so ljudje gozdove v stoletjih preobrazili v kmetijska zemljišča in pašne površine. A v teh krajih živijo hijene v bližini ljudi razmeroma mirno, deloma zato, ker ti verjamejo, da žrejo zle duhove. V Mekeleju se čez dan povečini zadržujejo v preostankih gozda zunaj mesta in v bližini pokopališč. Pojavijo se ponoči in se hranijo z mrhovino (povečini konjev in perutnine), ki jo ljudje odmetavajo na odprta smetišča ali ob cestah, saj je zbiranje odpadkov v mestu zelo slabo urejeno.
Chinmay Sonawane s Harvardove univerze je s sodelavci prišel do zelo zanimive ugotovitve. Opazovali so prehransko vedenje in spremljali velikost populacij hijen v Mekeleju in podatke vnesli v model širjenja bolezni. Izsledki raziskave so bili osupljivi: hijene iz Mekeleja vsako leto odstranijo več kot 200 ton trupel, ki so vir kužnih bolezni. To pomeni manj smrti zaradi antraksa in goveje tuberkuloze, s “storitvami preprečevanja širjenja bolezni”, ki jih opravijo, pa lokalnemu gospodarstvu prihranijo več kot 46.000 evrov na leto, saj tako pogine manj živine, manjši pa so tudi stroški zdravljenja ljudi.

ODNOSI Z JAVNOSTMI

Na zavarovanih območjih v Keniji vsakih pet let opravijo preizkus, ki ga vodi Holekampova. S štoparico in svinčnikom ugotavljajo, koliko časa si vzamejo udeleženci safarijev za opazovanje hijen. Živali morda trgajo pravkar ubitega gnuja ali žirafjega mladiča ali pa nemara zgolj družno počivajo v travi. Na začetku 90. let prejšnjega stoletja so turisti povprečno opazovali hijene minuto in 38 sekund. Dolga leta je veljalo, da se ljudem povečini ne zdijo privlačne in da na safariju raje opazujejo “prave” plenilce, kot so levi ali gepardi.

Leta 2022 je Holekampova nekega dne zgodaj zjutraj opazovala skupino udeležencev safarija, ki več kot 20 minut niso mogli odtrgati pogleda od hijene pri plenu – turisti zdaj namenijo opazovanju hijen povprečno več kot štiri minute. To morda pomeni majhen, a opazen premik k spoštovanju enkratnosti teh zveri, pravi Holekampova. Pozornejši ko so ljudje, bolje vidijo, kdo zares vlada v živalskem kraljestvu.