Kdo so bili Kelti?

Pometali so jih v jaške oziroma jih obredno zakopali. Ta kraj je bilo očitno priča strašnim prizorom. Tako vsaj menita arheologa Gilbert Kaenel in Lionel Pernet, ki domnevata, da je bilo na vzpetini v bližini Ženevskega jezera v Švici keltsko begunsko taborišče.

Kaenel je bil do leta 2014 direktor arheološkega muzeja kantona Vaud in je med izkopavanji na Mormontu vodil konservatorska in restavratorska dela. Pernet je njegov naslednik in s svojo skupino prav zdaj analizira več deset tisoč kosti, odlomkov lončenine in drugih najdb. Skuša se dokopati do odgovora na vprašanje, kaj se je na Mormontu dogajalo pred 2000 leti.

Ko so arheologi leta 2006 začeli raziskovati na vzpetini, predvideni za pridobivanje apnenca, so naleteli na 250 jam, izkopanih sedem metrov globoko v tla, deloma vse do apnenčaste skalne podlage. V njih so našli več odlomkov keramičnih in bronastih posod za pitje, kovaško orodje, šest tesarskih sekir in več kot 150 malo rabljenih oziroma nerabljenih ročnih mlinskih kamnov. Orožja ni bilo veliko.

Bila pa je množica kosti. Številne so pripadale cenjenim konjem, pripeljanim iz Italije, ki so pri Keltih veljali za statusni simbol. Med najdbami so bile tudi človeške kosti. Raziskovalci so odkrili ostanke približno 50 ljudi; nekateri so ležali na hrbtu, drugi so bili v sedečem položaju. V eno od jam so v daljni preteklosti položili že delno razkrojeno otroško truplo. Štirje ljudje so bili obglavljeni. Nekatere kosti so bile ožgane. Več lobanj je bilo brez spodnje čeljusti; to so Kelti pogosto obredno odstranili.

Kaenel in Pernet sta sprva domnevala, da sta na Mormontu odkrila kultni prostor, vendar sta kmalu podvomila o pravilnosti te hipoteze. Svetišča so grajena z namenom, da trajajo, njune raziskave pa so pokazale, da so se ljudje na tem mestu zadrževali le nekaj mesecev. Na njem ni bilo naselbine, verjetno zato, ker na apnenčastem hribu ni bilo vode. Mukoma so jo morali nositi na vzpetino.Zakaj so pobili dragocene živali ter odvrgli orodje in mlinske kamne? “Vse te stvari so bile konec koncev nujne za preživetje,” se čudi Kaenel. “Ne bi jih zavrgli brez razloga.”

Arheolog domneva, da so se Kelti zatekli na vrh Mormonta v veliki stiski. Za beg so se morda odločili vsi razen za boj sposobnih mož. V obupu so žrtvovali najpomembnejše imetje in celo svoje ljudi, da bi si od bogov izprosili pomoč. V tistem času, torej proti koncu 2. stoletja pr. n. š., so se v srednji Evropi dogajale velike spremembe. Po keltskem ozemlju v današnji južni Nemčiji in Švici so plenile tolpe Kimbrov in Tevtonov. Pred vsiljivci se je moral braniti celo Rim, takrat vzpenjajoča se velesila, ki je sočasno širila svoje ozemlje. Nedaleč od Mormonta je približno v istem obdobju stala opuščena naselbina. So bili njeni prebivalci napadeni?“To je bilo zelo burno obdobje, ki je zaznamovalo konec stare dobe in začetek nove,” pravi Kaenel. “Pomeni začetek konca Keltov.”

Sedem stoletij prej – železo je ravno zamenjalo bron in postalo najpomembnejša kovina za izde-lavo orožja in orodja – je Evropa doživljala rojstvo nove kulture. Prebivalci območja, ki se je raztezalo od Češke do južne Nemčije in Burgundije, so razvili podoben način življenja. Postavljali so grobne gomile, opravljali podobne obrede, v figurativni umetnosti upodabljali ljudi in živali ter za spenjanje oblačil uporabljali fibule. Sporazumevali so se verjetno v jeziku, sorodnem indoevropskim, z različnimi narečji. Izpeljali so tehnološko revolucijo in iznašli pripomočke, kot so lončarski kolovrat in ročni mlini za mletje žita. To je bil čas, ko je stara Grčija obvladovala celotno Sredozemlje in se raztezala vse do Črnega morja, Rim pa ni bil dosti večji od mestne države.

V ČASIH KELTOV NA SLOVENSKEM

BESEDILO: DR. BOŠTJAN LAHARNAR
FOTOGRAFIJA: UROŠ ACMAN, NARODNI MUZEJ SLOVENIJE

V ZADNJEM OBDOBJU starejše železne dobe (5.–4. stoletje pr. n. š.) so halštatske skupnosti na Dolenjskem in v Posočju doživele vrhunec razvoja. Prebivalci Magdalenske gore, Vač, Stične in Novega mesta so trgovali z Veneti in Etruščani, vpeti so bili v ustvarjalni krog situlske umetnosti in naredili so situlo z Vač.

Cvetela je trgovina z jantarjem, steklarji so se do popolnosti izpopolnili v spretnosti izdelovanja steklenih jagod, da so se z njo lahko kosali s feničanskimi mojstri.Sočasno je v krajih severno od Alp, od vzhod­ne Francije do Češke, nastalo in se začelo širiti kulturno gibanje, ki ga označujemo s pojmom latenska kultura.

Njen vznik so spremljali propad dotedanjih središč, vojaška reforma z vzpostavit­vijo močnega bojevniškega sloja in rojstvo novega umetnostnega sloga. Prevladuje mnenje, da so onkraj Alp živeli Kelti (Kελτοί), o katerih poročata grška pisca Hekataj in Herodot.

Z njimi so imeli stike tudi dolenjski halštatski knezi. Zlasti so se navduševali nad vojaškimi novostmi in eksotičnimi izdelki latenske umetne obrti, zato so se pri Keltih večkrat oskrbeli z meči, oklepi, čeladami in nakitom. Morda so dolenjski voditelji s Kelti sklenili ugoden diplomatski do­govor, saj njihov vpad v Italijo ozemlja Slovenije ni prizadel. A ne za dolgo, v zadnjih desetletjih 4. stoletja pr. n. š. so tudi za skupnosti jugovzhod­nih Alp z obrobjem nastopili novi časi.

Prve keltske družine so se iz Panonije v ravni­no ob Dravi naselile na koncu 4. stoletja pr. n. š. Njihova naselitev je bržkone potekala mirno, saj je bila Štajerska vse od propada halštatskih skup­nosti okoli leta 600 pr. n. š. le redko poseljena.