Karma množice
Desetega februarja 2013 je zaradi prevelike gneče na železniški postaji v severnoindijskem mestu Allahabad nastal stampedo in umrlo je 36 ljudi. Mesto je bilo tedaj prepolno. Do konca prenatrpano. Gostilo je največji verski shod na svetu, maha kumbh melo, in oblasti so domnevale, da je število romarjev, zbranih v njem, tistega dne s 30 milijoni doseglo vrhunec. Stampedo je polnil časopisne stolpce po vsem svetu in je bolj ali manj vse, po čemer si je večina nehindujcev zapomnila melo. Toda o maha kumbh meli je mogoče povedati še drugo zgodbo, doslej zamolčano.
Začne se 14 dni prej, približno šest kilometrov in pol od postaje, na bregovih reke Ganges. Takrat je bil na slavju drugi glavni kopalni dan. Ni se še zazorilo, reka je bila ovita v meglo in množico, ki se je zgrinjala na bregove, je osvetljevala polna luna. Zbralo se je že na tisoče ljudi, toda ta gmota je bila spokojna, enovita. Ni bilo ne prerivanja ne pehanja, kaj šele panike – zgolj otipljiva zavest smotra, ko so zabredli v reko, se potopili v ledeno vodo in spet pribredli iz nje. Umikali so se drug drugemu, si pomagali. Ko je bil obred končan, se je uresničenje smotra prelevilo v radost. “Kako se počutite?” sem vprašala nekega moškega s kosom blaga okrog ledij, od katerega je kapljalo. “Pomlajeno,” je dejal, medtem pa so njegovo mesto že zasedli dva, trije, štirje novi.
Vse skupaj je opazoval policist, katerega naloga je bila skrbeti, da se je množica pomikala naprej. Tistega dne naj bi se tam okopalo nič manj kot sedem milijonov ljudi. “Tega vsak zase sam ne bi zmogel,” je dejal. “Drug drugemu vlivajo moči.” Njegove besede so bile odjek mojih misli. Iz množice je vela energija, zavest, da je celota več kot zgolj seštevek posameznih delov. Francoski sociolog iz 19. stoletja Émile Durkheim je vpeljal izraz za to: kolektivna zavest. Prepričan je bil, da je blagodejna za zdravje posameznika. Njegove nauke so med množičnim nasiljem v 20. stoletju potisnili ob stran, a nemara je le imel prav. Mar množico razumemo napak?
NA ZAHODU PREVLADUJE prepričanje, da se ljudje, ki se zbirajo, odrečejo individualni identiteti, s tem pa tudi sposobnosti razmisleka in moralnega vedenja – nekaterim temeljnim vrednotam, ki nas naredijo ljudi. “Naša raziskava kaže, da je množica pravzaprav odločilnega pomena za družbo,” pravi psiholog Stephen Reicher z britanske Univerze v St. Andrewsu. “Pomaga nam izoblikovati zavest, kdo smo, pomaga nam izoblikovati odnose z drugi- mi, pomaga nam celo zagotoviti dobro telesno počutje.”
Da bi Reicher preveril to misel, je s sodelavci prišel na kraj, ki ima za hindujce mogočen, vesoljni pomen. Tu se sveta reka Ganges steka z Yamuno in s tretjo, mitsko reko, imenovano Saraswati. Tu se je po svetih spisih zaradi starodavnega prepira med bogovi in demoni razlil napoj nesmrtnosti ali amrita. Tu se hindujci, ko se okopajo v teh rekah, očistijo grehov in se še za korak približajo nebesu.
Vsako leto več milijonov ljudi roma v Allahabad, da bi opravili obred na shodu, imenovanem mela. Vsakih 12 let, ko so zvezde v posebej ugodni legi, je shod samo še obsežnejši in na poplavni ravnici Gangesa zraste šotorsko mesto, ki gosti maha kumbh melo ali, na kratko, kumbh. Ocenjujejo, da je leta 2013 v 56 dneh slavje privabilo 70 milijonov ljudi. Mela je vselej burkala radovednost nepoklicanih, v glavnem zaradi eksotičnih sprevodov golih, režečih, s pepelom pomazanih svetih mož. Reicher pa se je s sodelavci osredotočil na nekaj drugega. Zanimali so ga ljudje, ki so se prišli z množico zlit, ne izstopat iz nje.
Sedemdesetletni Bishamber Nath Pandey in njegova 65-letna žena Bimla sta me pol ure vožnje z džipom stran od sotočja Gangesa in Yamune, a še vedno v “mestu” kumbh mele povabila v svoj šotor. Gola tla so prekrivale preproge, drugače pa ni bilo kaj dosti udobja. Pandeyeva sta kalpvasija, romarja, ki prideta na melo za vsaj mesec dni, in dokler sta tam, živita špartansko. Opisala sta mi svoj vsakdanjik: kopanje pred zoro, skromen obed, vsakdanja opravila, molitev, petje.