Kanadski naftni bum

Jim Boucher je leta 1963, ko mu je bilo sedem let, nekega dne z dedom pregledoval pasti nekaj kilometrov južno od indijanskega rezervata Fort McKay ob reki Athabasca v severnem delu kanadske province Alberta.Tamkajšnja pokrajina je valovito barje, posejano z jezeri, prepredeno s potoki in poraslo s suhljatim, zakrnelim drevjem; je del tajge, ki se razprostira čez vso Kanado in prekriva več kot tretjino države. Leta 1963 so bili tamkajšnji gozdovi po večini neokrnjeni. Vlada še ni zgradila makadamske ceste do Fort McKaya, kraj je bil dosegljiv le s čolnom, pozimi pa s sanmi s pasjo vprego. Tamkajšnji indijanski ljudstvi Čipevov in Krijev – Boucher je pripadnik Čipevov – nista imeli veliko stikov z zunanjim svetom. Za hrano so Indijanci lovili lose in bizone ter ribe iz reke Athabasca, predvsem ameriške smuče in ozimice, nabirali so brusnice in borovnice. Lovili so tudi bobre in kune in prodajali njihovo krzno. Fort McKay je bil majhna postojanka za trgovanje s krznom. Ni imel plina, elektrike in telefona, pa tudi tekoče vode ne. Tako je ostalo do 70. in 80. let prejšnjega stoletja.

Kolikor se Boucher spominja, je velike spremembe v pokrajini prvič opazil leta 1963, ko sta z dedom ob dolgi stezi v bližini kraja Mildred Lake polagala pasti. “Te steze so bile uhojene že pred tisočletji,” mi je Boucher pripovedoval nekega dne lani poleti, ko je sedel v svoji prostorni in okusno opremljeni vogalni pisarni v Fort
McKayu. “Tistega dne sva se nenadoma znašla na poseki. Velikanski poseki. Nihče nam ni nič povedal. V 70. letih so kar prišli in podrli kočo mojega deda – brez obvestila ali razprave.” To je bilo Boucherjevo prvo srečanje s pridobivanjem
nafte iz katranskega peska, dejavnostjo, ki je samo v zadnjih nekaj letih z osupljivo hitrostjo temeljito preobrazila tisti del severovzhodne Alberte. Boucherja zdaj obdaja z vseh strani in tudi sam je globoko zabredel vanjo.