Kamnito srce sveta

ČE HOČEMO POVEDATI to zgodbo, moramo začeti s koralami in z apnenčastimi algami, s školjkami in z glavonožci, s prebivalci oceana z imenom Tetida, ki je nekoč prekrival velik del zemeljske oble. Milijarde teh živali so se prehranjevale, izločale svoje lupine, se razmnoževale in umirale, pri tem pa ustvarile tisto, kar je znameniti švicarski arhitekt Le Corbusier poimenoval “najimpresivnejše zgradbe sveta”: Dolomite. Da je lahko na morskem dnu nastal ta čudež, je moralo preteči 230 milijonov let in potrebne so bile titanske sile, da se je dvignil iz vode. Pred 30 milijoni let je Afriška litosferska plošča začela pritiskati v Evrazijsko; pod velikanskim pritiskom se je Zemlja nagubala, ocean pa se je umaknil. Iz globin Tetide so se na površje dvignili koralni grebeni, celi svetovi, polni fosilov iz nekdanjih toplih morij. Še lani poleti so dunajski geologi na skoraj 3000 metrih nadmorske višine v skalah Pueza našli 120 milijonov let staro rogovilo aravkarije – iglavca, kakršnega poznamo danes iz Južne Amerike! Hkrati ko se je nekdanje morsko dno dvigalo, so se ga lotile izpodnebne sile in ga začele brusiti ter zniževati. Sonce ga je neusmiljeno žgalo, zmrzal ga je drobila ter odprla poči in brezna.

Tudi če ste Dolomite videli že stokrat, boste vedno znova presenečeni, kako se vzpenjajo nad zelene planine, kako segajo iz gostih, temnih gozdov. Ni pomembno, iz katere smeri pridete – iz doline Isarca na severu, čez Pustriško dolino na vzhodu, iz doline Piave in Adiže na jugu – vselej zrastejo iz zemlje kakor kakšne kamnite fontane.