Kamniti labirint

Kuščar je prestrašeno švigal po kamenju, razbeljenem od sonca – nekaj urnih korakov, zasuk kvadrataste glave. Nato je žival obstala popolnoma nepremično, saj je čutila, da ji nekdo sledi. Povsod naokrog so se dvigali nazobčani stebri in zašiljene konice, ki so spominjali na stolpiče prazne, tihe gotske katedrale. Iz globeli spodaj je vrešče priletela papiga in zamaknjenost se je razblinila. Kuščar je planil naprej. Hery Rakotondravony je bliskovito iztegnil roko. Hip za tem je mladi herpetolog razprl prste.

“Mislim, da te vrste še ne poznamo.” V tistih nekaj dneh bivanja v madagaskarskem narodnem parku in rezervatu Tsingy de Bemaraha je to rekel že drugič ali tretjič. Na otoku, znanem po biotski raznovrstnosti (90 odstotkov tamkajšnjih vrst je endemičnih, živijo torej le na Madagaskarju), je to 1550 kvadratnih kilometrov veliko zavarovano območje otok zase, nekakšna biološka trdnjava – do skrajnosti razčlenjena, večinoma neraziskana in skoraj povsem nedostopna zaradi razjedenega kraškega površja (po malgaško tsingy) v debelem masivnem apnencu.

Obsežen blok jurskega apnenca je voda razjedla v labirint stebrov s kot nož ostrimi robovi, ozkih globeli in vlažnih kraških jam, ki zaradi težke dostopnosti odvračajo človeške obiskovalce, dajejo pa zavetje živalim in rastlinam. V izoliranih habitatih tega območja pogosto odkrijejo nove vrste. Leta 1996 so tam našli dotlej neznano vrsto kavovca, leta 2000 drobnega lemurja, leta 2005 netopirja in dve leti zatem novo vrsto žabe. Celo nekatere večje živali so našli ne tako davno, med njimi dolgonogega lemurja, ki so ga odkrili leta 1990, poimenovali pa so ga šele leta 2005, in sicer nekoliko hudomušno po britanskem komiku in zaščitniku narave Johnu Cleesu.

• Oglejte si strukturo tega zanimivega kamnitega labirinta. (Besedilo je v angleščini.)