Kam z zbirkami?
NEKATERE MED NJIMI bodo razstavljene prirodnine očarale in začarale za vse življenje. Eden takšnih je bil deček, ki je pred koncem druge svetovne vojne v muzej hodil gledat vitrino s kozarčkoma, v katerih so bili v alkoholu shranjeni rakci. Na etiketah sta bili čarobni imeni: Niphargus stygius (kapniška slepa postranica) in Troglocaris schmidti (schmidtova jamska kozica).
Ti jamski živalci “sta me zastrupili”, se spominja tistih obiskov dr. Boris Sket, danes upokojeni redni profesor za zoologijo, akademik in mednarodno priznan strokovnjak za jamske živali in njihovo evolucijo.Kdo ve, kaj se plete v glavah dečkov, ki se prerivajo okrog okostja neveljskega mamuta? Jakobu se v spomin morda vrača april 2018, ko je njegov tedanji razred, 4. a iz Osnovne šole Ledina, ministru za kulturo izročil poziv, naj vendarle kaj stori za PMS.
Minister je takšno zavzetost učencev seveda pohvalil, ker pa je vedel, da jim PMS na tistih nekaj sto kvadratnih metrih razstavnih površin res nima kaj dosti ponuditi, jih je usmeril v Muzej sodobne umetnosti. Ko so Jakob in sošolke in sošolci sestavljali pismo ministru, so vedeli le za manjši del bede, v kateri deluje edini prirodoslovni muzej, ki ga premore slovenska država. Tako kot večina javnosti so poznali samo njegovo lepšo plat, “zunanji muzej”, ki ohranja videz normalnosti. Če bi videli, kaj skriva “notranji muzej” v skladiščih nakupovalnega središča BTC City v Ljubljani, bi se zgrozili.
Ljudje, ki vedo, v kakšnem stanju je notranji muzej, ministru za kulturo, kabinetu predsednika države, vladi in njenemu predsedniku, državne-mu zboru in poslancem že dolgo sporočajo, da so razmere, v katerih se hrani nacionalna naravoslovna dediščina, sramotno slabe, da ne dosegajo zakonsko predpisanih standardov in da je prostora veliko premalo. Da nacionalna dediščina, ki jo je država po veljavni zakonodaji dolžna varovati, propada. Višji inšpektor za kulturno dediščino je že leta 2002 obvestil Ministrstvo za kulturo (MK), da je “nujna preselitev vsega gradiva v ustrezne prostore”.
Progasta hijena je aprila 1898 pobegnila iz menažerije Schulze in preživela šest mesecev v okolici Ljubljane. Časopisi so poročali, “… da se je potikala po Rašiški hosti neka čudna zver, ktere ni nobeden poznal, a vsakdo se je je bal …”.
Nacionalni svet za kulturo je večkrat opozoril na “nujnost reševanja prostorske problematike PMS, ki se … odlaga že več kot 25 let”. Predsedstvo Skupnosti muzejev Slovenije je pred meseci ponovno zahtevalo, “da se projekt (nove zgradbe PMS) umesti v nastajajoči Nacionalni program za kulturo”. Poleti 2018 so Nacionalni inštitut za biologijo, Geološki zavod Slovenije, SAZU in univerzi v Ljubljani in Mariboru podpisali izjavo “Naravoslovna skupnost proti drugemu aleksandrijskemu požaru”. Akademska in znanstvenoraziskovalna elita države je v standardih hranjenja nacionalne naravoslovne dediščine prepoznala grožnjo uničenja, primerljivo s po-žarom, v katerem je propadla največja knjižnica starega sveta. Le tri mesece po izjavi je res zagorelo v Riu de Janeiru in ogenj, enak aleksandrijskemu, je uničil brazilski Narodni muzej.
Javnost je bila pretresena: je kaj takšnega sploh mogoče? Strokovni svet PMS je opozoril na velikansko število prirodnin, konzerviranih v izjemno vnetljivem etanolu, ki niso varno shranjene. Sklep je bil jasen: scenarij iz Ria se lahko kadarkoli ponovi tudi v Ljubljani. Komisija za kulturo, znanost, šolstvo in šport državnega sveta se je zbrala na izredni seji. Dr. Peter Trontelj, član strokovnega sveta PMS, se spominja “ozračja splošne podpore za izboljšanje materialnih in kadrovskih razmer, v katerih deluje PMS”. Komisija je pristojno ministrstvo, vlado in državni zbor pozvala, “naj zagotovijo ustrezna sredstva za ureditev prostorskih razmer muzeja in s tem preprečijo propadanje naravoslovnih zbirk”. “Ni denarja,” je ravnodušno dejal na novo imenovani kulturni minister, sredstva v znesku, ustreznem za novogradnjo dolgo obljubljene zgradbe PMS, pa nakazal za druge namene. Tresla se je gora, rodila se je miš.