Kam na stran

Belolasi, krivonogi 65-letni Moolchand z lahkoto vstaja še pred zoro in hodi na lov. Naravnost ljubi to svoje početje. “Z baterijo se prihulim ob poti,” pravi tiho, a razvneto in pokaže navzdol po glavni cesti, ki vodi skozi vas Gaji Khedi v indijski zvezni državi Madhya Pradesh, “in prežim na ljudi z loto.” Lota je posoda, tradicionalno medeninasta, dandanes pa praviloma plastična. Če jo opaziš zarana, dobesedno vpije do neba, da se kani lastnik olajšati na polju ali ob cesti – vodo ima za oplakovanje. “Poženem se za njimi,” nadaljuje Moolchand. “Piskam na piščal in jim izpraznim loto. Včasih jim jo tudi vzamem in jo sežgem.” Moolchand je prepričan, da s tem brani težko priborjeno čast: okrajne oblasti so njihovo vas razglasile za “prosto iztrebljanja v naravi”.

“Ljudje so jezni in vpijejo name, ko jih ustavim,” pravi. “Toda oblasti so vaščanom veliko pomagale pri gradnji stranišča, zato res nimajo opravičila.” Iztrebljanje v naravi je staro toliko kot človeštvo. Dokler gostota prebivalstva ni bila velika in je lahko zemlja varno vsrkala človeške iztrebke, s tem ni bilo posebnih težav. Ko pa se je v mala in velika mesta zgrinjalo vedno več ljudi, smo polagoma sprevideli povezavo med higieno in zdravjem in še posebej pomen tega, da se izogibamo stika z iztrebki. Zdaj je iztrebljanja v naravi vedno manj, a ga še vedno rutinsko opravlja skoraj 950 milijonov ljudi. Približno 569 milijonov živi v Indiji.

HAITI
Exilien Cenat stoji nad greznico v občinskem stranišču v Port-au-Princeu. Dela ponoči, da se izogne javnemu posmehu. Z vedrom ročno prazni greznico, iztrebke zbira v vreče in jih prazni v jarke in kanale. Stranišča na izplakovanje in kanalizacija bi bili boljša sanitarna rešitev, a so preprosto predragi.

Če se sprehodite po tamkajšnjih železniških tirih ali podeželskih cestah, zlahka opazite dokaze o tem. Združeni narodi so leta 2015 razglasili konec iztrebljanja na prostem do leta 2030. Nagel napredek ni nemogoč: v Vietnamu, denimo, so to početje v zadnjih dveh desetletjih domala izkoreninili. Dosega svetovnega cilja, šestega na seznamu trajnostnih razvojnih ciljev OZN, bi korenito izboljšala javno zdravje: bolezni, ki so jim vzrok slabe sanitarno-higienske razmere in oporečna voda, pomorijo približno 1,4 milijona več otrok na leto kakor ošpice, malarija in aids skupaj. Pomagalo bi tudi, ko bi zmanjšali revščino in lakoto in izboljšali izobraževanje. Bolni otroci manjkajo v šoli, prav tako dekleta z mesečnim perilom, če na šoli ni čistih in varnih stranišč. Indija se spoprijema s to težavo še od časa pred letom 1947, ko si je izbojevala neodvisnost od Velike Britanije. “Sanitarno-higienske razmere so pomembnejše od neodvisnosti,” je dejal Mahatma Gandhi in spodbujal sonarodnjake, naj bodo snažnejši.

Do neke mere so res: odstotek Indijcev, ki opravljajo veliko potrebo v naravi, se je v zadnjih desetletjih precej zmanjšal. Ker pa število prebivalcev naglo narašča, podatki s popisa prebivalstva kažejo, da večina Indijcev zdaj živi na krajih, kjer so bolj, ne manj izpostavljeni fekalijam drugih. Geslo politične kampanje zdajšnjega predsednika vlade, Narendra Modija, je bilo “stranišča pred svetišča”. Leta 2014, preden si je OZN zastavil cilje do leta 2030, je Modi naznanil, da bo iztrebljanje na prostem odpravil več kot deset let prej, do 2. oktobra 2019 – 150. obletnice Gandhijevega rojstva. Več kot 35 milijard evrov je namenil za postavljanje latrin in za naglo spremembo vedenja, tako imenovani Swachh Bharat Abhiyan (Misijo za čisto Indijo). Svetovna banka je primaknila še dodatno poldrugo milijardo evrov v posojilih. Modi želi do leta 2019 samo na podeželju postaviti več kot 100 milijonov novih stranišč. Prvo vprašanje je, ali mu bo to uspelo; drugo pa je, ali bodo stranišča res prinesla pomembno razliko. Indijske oblasti postavljajo poceni latrine že vsaj 30 let. Po podeželju je posejanih na milijone teh preprostih prostostoječih objektov, a se mnogi sesuvajo. Še več jih uporabljajo za gojenje malih živali ali pa v njih shranjujejo orodje, kolesa in žito – lastniki pa z lotami hodijo na polje. Globoko zakoreninjene navade so v Indiji še hujša ovira za izboljšanje sanitarij kot pomanjkanje kanalizacije in greznic.

Kliknite na sliko za povečavo.

Na stranskem dvorišču z blatom ometanih hiš v zaselku Jawda, nekaj ur jugazahodno od Moolchandove vasi, stoji čisto nova betonska lupina lososovo rožnate barve, velika kot velikanska telefonska govorilnica. V njej po beli keramični školjki na počep odtekajo iztrebki – splaknjeni z vodo iz vedra ali lote – po cevi v meter globoko greznico. V opečnati greznici se nabirajo iztrebki, tekočina pa pronica v zemljo. Bazenček vode v cevi, zaviti v obliki črke U, pomaga zadrževati smrad in zapira žuželkam pot. Muhe, ki se razmnožujejo in prehranjujejo z iztrebki, so eden izmed številnih prenašalcev kužnih organizmov nazaj k ljudem (v enem gramu iztrebkov je lahko 10 milijonov virusov, milijon bakterij in 1000 cist zajedavcev). Okužijo jih skozi drobne odprtinice v koži ali s kontaminacijo hrane in vode. V Indiji je smrtni davek zaradi tega osupljiv. Diareja vsako leto pomori več kot 117.000 otrok, mlajših od pet let. Še dodatne milijone mučijo kronične okužbe prebavil, zaradi česar ta ne vsrkavajo dobro hranilnih snovi in zdravil. Krog bede se nadaljuje: podhranjene ženske rojevajo otroke z nizko porodno težo, ki so dovzetnejši za okužbe in za katere je večja verjetnost, da bodo zavrti v rasti in deležni manj prednosti cepljenja. Leta 2016 je 39 odstotkov indijskih otrok, mlajših od pet let, zaostajalo v rasti. Misija Swachh Bharat ponuja vsakemu gospodinjstvu približno 170 evrov, da si postavi latrino na štrbunk – to je veliko več, kot za to namenijo druge države v razvoju. A v Jawdi latrin nihče ne uporablja. “To je za pranje perila in kopanje,” je dejala ženska v rožnato-črnem sariju, ki je počivala v viseči mreži v senci. “Narave imamo na pretek. Zakaj je ne bi izkoristili?” Vas je obdana s cvetočimi travniki.

INDIJA
Na straniščih v Safedi Basti, enem izmed številnih delhijskih barakarskih naselij, ženske čakajo na vrsto pred edinim delujočim straniščem – in si pokrivajo nos pred zaudarjajočimi iztrebki, ki so ostali za tistimi, ki niso mogli čakati. Marsikdo se sploh izogne sitnostim z mestnimi stranišči in opravi potrebo na kraju, nastlanem s smetmi.

V raziskavah, ki so jih opravili po indijskem podeželju na severu države, kjer je veliko več opravljanja velike potrebe v naravi kakor na jugu, se ljudje navdušeno raje olajšajo na prostem. Pravijo, da je to bolj zdravo. Naravneje in celo bolj spodobno. Številni Indijci s podeželja so prepričani, da je tudi najbolj neoporečna latrina v verskem pogledu nečista; stranišče blizu doma se jim zdi manj čisto, kakor če se odzovejo klicu narave 200 metrov stran. Toda muhe se spreletavajo tudi več kot poldrugi kilometer naokrog. Otroci v Jawdi zaradi obiskov tamkajšnjih zdravstvenih delavcev vedo, da so stranišča blagodejna za zdravje. Deklica, ki se je privijala k rjavkastorumeni kozi, je podrobno razlagala, kako se fekalije s polj z muhami in prsti prenašajo v hrano in vodo, zaradi česar vaščani obolevajo. “Toda greznice so majhne,” ji je segla v besedo mati, “vso to nesnago bomo imeli tu zraven. In če zbolimo, nimamo denarja, da bi se zdravili.”