Kako sestaviti dinozavra

Od izkopavanj do
razstave – kako so
leta natančnega dela
in milijoni dolarjev
omogočili, da bo
dinozaver ponovno
zaživel.

Kako nenavaden mora biti proces spreminjanja v fosil. Najprej si denimo dinozaver diplodok in približno 70 let opletaš z izjemno dolgim repom, ko se potikaš po jurskem svetu. Potem te doleti smrt – toda v tako izjemnih okoliščinah, da tvoje kosti, čeprav je verjetnost za kaj takega zelo majhna, zasuje sediment in se sčasoma spremenijo v kamen. Okoliške gore se dvigajo in preperevajo. Reke pritekajo in odtekajo. Nad tabo bobnijo drseči ledeniki. A tvoje kosti se ohranijo.

Še bolj nenavadno pa je, da sto in več milijonov let pozneje to območje zajame živahna ognjeniška dejavnost. Ko se izjemno vroče tekočine nazadnje ohladijo in odtečejo, so tvoje kamnite kosti zelene ter tu in tam rdečkasto rjave barve, zaradi katere spominjajo na pečeno meso. Potem sledi najnenavadnejši preobrat: po 150 milijonih let odsotnosti se vrneš na površje in tam te odkrije, izkoplje in ponovno sestavi neka nepredstavljiva nova vrsta v čudnem novem svetu.

1. KORAK: ODKRITJE IN IZKOPAVANJE

Pri izkopavanju je treba okrog kamnitih blokov s fosili in pod njimi skopati jarke. Delavci bloke podprejo z začasnimi podstavki, fosile pa zavarujejo z oblogami iz vrečevine in mavca. Na začetku so bili ti mavčni zavitki obvladljive velikosti in so jih lahko dvigali ročno, kmalu pa so napredovali do takšnih, ki so tehtali tono ali več, in so morali pripeljati težke stroje, da so jih lahko premikali.

Ko je bilo treba izvleči orjaško medenico, “so na obe strani namestili vrvi in moštva delavcev so jo zibala sem ter tja,” pravi Stephanie Abramowicz, muzejska ilustratorka pri izkopavanjih. V trenutku, ko se je medenica ločila od kamnine, je tresknilo, kot bi zagrmelo. “Zelo jasno je bilo, da se je oglasila Gnatalie, osvobojena iz kamna in pripravljena zaživeti novo življenje,” pravi Abramowiczeva.

2. KORAK: PREPARIRANJE KOSTI

Naslednja postaja za kosti z najdišča je bil muzejski laboratorij za prepariranje v Los Angelesu. Vodja laboratorija Doug Goodreau pravi, da je bila obdelava fosilov zahtevna naloga, saj jih je obdajala kot cement trda snov. Preparatorji so odvečno kamnino odstranjevali s kotnim brusilnikom, pri tem so po zraku leteli iskre in kamniti drobci. Nato so za občutljivejše delo uporabili kladiva, dleta in zobozdravstveno orodje. Še en pripomoček je bil bistvenega pomena: oko za nenavadne podrobnosti.

3. KORAK: REKONSTRUKCIJA OKOSTJA

Kljub zamislim arhitektov in oblikovalcev okostje ni “le model, ki ga lahko poljubno prilagodiš,” pravi paleontolog Luis Chiappe, direktor muzejskega Inštituta za dinozavre, ki je bil od vsega začetka vodja izkopavanj. Kljub temu se ni nihče vznemirjal spričo te težave; na videz nepremagljive ovire so v paleontologiji nekaj vsakdanjega. Potem je nekdo, nekam plaho, naznanil, da so bili različni oblikovalski računalniški programi napačno povezani med seboj: dinozavrova glava vendarle ne bo štrlela skozi steno.

Vseeno je bilo treba odpraviti še več težav. Eno je na primer povzročalo to, da se je znaten del hrbtenice pod pritiski v 150 milijonih let zdrobil in zvil. Če bi ta del namestili v stanju, v kakršnem je bil, bi bila hrbtenica tako upognjena, da bi bil celoten prikaz izkrivljen. Nazadnje se je Chiappe odločil, da bo podjetje RCI skeniralo prizadeta vretenca in za naravnejši videz s 3D-tiskalnikom izdelalo nadomestke, dejanske kosti pa bodo razstavili posebej, kot del pripovedi o preizkušnjah na poti od izkopa do razstavne dvorane.

4. KORAK: NAMESTITEV ZA RAZSTAVO

Gnataliejina vretenca so mešanica fosilnih ostankov in replik, izdelanih s 3D-tiskalnikom. Približno 150 milijonov let po smrti se bo dinozaver kmalu dvigal nad osuplimi obiskovalci muzeja, kot da bi ponovno zaživel v nenavadnem novem svetu.