Kako nastaja mesto

David Kwaje je stal v ozkem pasu sence, ki jo je metala solarna ulična svetilka, in vnašal podatke v pametni telefon. Iz zavetja, v katerem je iskal zaščito pred neusmiljenim opoldanskim soncem, so se videli vrsta belih skladiščnih poslopij niže na hribu, kamor prebivalci prihajajo po obroke hrane, in za njimi velika zbiralnika z zalogami vode, ki teče iz pip ob cesti, okrog katerih so se iz vseh smeri zgrinjali ljudje z rumenimi kantami v rokah.

Kwaje je že ves teden hodil po makadamskih cestah in na digitalni zemljevid vrisoval vsako podjetje, cerkev, šolo, ambulanto, javno vodovodno pipo in vsak vir svetlobe. Za sleherno točko je določil lokacijo in raziskal podrobnosti: je šola priključena na vodovodno omrežje? Kakšen je delovni čas trgovine? Koliko zdravnikov dela v ambulanti? Skupaj s šestimi sodelavci je dopolnjeval zemljevid in ustvarjal prosto dostopen vodnik po območju, več kot dvakrat večjem od Pariza. Imenuje se Bidibidi. V številnih vaseh, ki sestavljajo to naselje na severu Ugande, živi četrt milijona ljudi, to pomeni, da je drugo največje begunsko naselje na svetu, takoj za taboriščem Rohingov v Bangladešu.

Ženske se ukvarjajo z otroki in gospodinjskimi opravili, zato se v televizijske dvorane zgrinjajo predvsem moški; ogled filma ali nogometne tekme jih stane 15 centov. Lastniki teh zbirališč so prepričani, da bo taborišče nekoč postalo samooskrbno mesto.

Šestindvajsetletni Kwaje živi tu že dve leti. Gozd, sredi katerega se je naselil, so domačini kmalu zravnali z zemljo, nato so skozi travo, ki zraste človeku do temena, in čez potoke vrezali 400 kilometrov cest, da je nastal prostor za poplavo Južnosudancev na begu pred vojno, oddaljeno samo nekaj ur vožnje proti severu. Kwaje je z očetom in brati na kosu zemlje iz blatnih zidakov zgradil nekaj hiš. Poročil se je in dobil sina.

Za nepridobitno organizacijo Humanitarian OpenStreetMap Team zdaj dokumentira preobrazbo Bidibidija iz začasnega taborišča v stalno naselbino. V uhelj si je zataknil slušalko in prečkal cesto, ki vodi k eni od petih nižjih srednjih šol v Bidibidiju. Med debelimi drevesnimi vejami je bila razpeta plastična ponjava z izrezanimi okenskimi krili, ki so plapolala v vetru. Toda za njim je bil dolg dan, in ko je stopal čez dvorišče, posuto s kamenjem, ga je v vročini prevzelo malodušje – a ga je takoj minilo, ko je uzrl mladega moškega v sivi srajci.

“To je moj učitelj iz Južnega Sudana!” Soko Khamis je njegov nekdanji srednješolski učitelj in sedanji ravnatelj šole v Bidibidiju. Kwaje je stekel k njemu, ga objel, nato zložil svojo dolginasto postavo na stol, izvlekel mobilnik in moža zasul s kopico vprašanj. Od kdaj šola deluje? (Od februarja 2017.) Je konstrukcija začasna? (Ja.) Kakšne so težave? (Stranišča razpadajo. Dijaki so lačni. Knjig primanjkuje.) “Kdaj se boste vrnili v našo šolo?” je vprašal nato. “Ah,” je zavzdihnil Khamis. “Tam je še vedno vojna.”

Kliknite na sliko za povečavo.

V Ugandi poteka pomemben poskus. Nad kočami, trdno zgrajenimi iz blata, in majhnimi kmetijskimi zemljišči se dvigajo obrisi poslopij, ki so videti kot z industrijskih območij – vodnih stolpov in baznih postaj za mobilno telefonijo. Šole in zdravstveni centri so zgrajeni iz zidakov, utrjeni z betonom, vdelana imajo steklena okna. Urejena je oskrba z vodo, majhne solarne plošče napajajo ulične svetilke, iz radiev v brivnicah doni glasba, v skupnostnih dvoranah je mogoče spremljati televizijske prenose nogometnih tekem, v trgovinah so na polnilne postaje med zvitimi žicami priključeni mobilni telefoni. V drugih taboriščih po svetu živijo begunci natrpani v šotorih, zasilnih zavetiščih in kovinskih bivalnikih.

Zakoni jim ne dovoljujejo, da bi se gibali in delali zunaj taborišč. Uganda pa se ponaša z eno najnaprednejših begunskih politik, zato priseljenci, ki so zbežali pred državljansko vojno v Južnem Sudanu, tam lahko svobodno živijo, kmetujejo in delajo. O prihodnosti Bidibidija se razpravlja na najvišjih ravneh v vladi in mednarodni skupnosti. Namen: iz begunskega taborišča ustvariti prijetno mesto, takšno, ki bi se ohranilo tudi, če bi se begunci nekega dne lahko varno vrnili domov.

Če pomislimo, da so Benetke v 5. stoletju ustanovili begunci, ki jih je na obalo pregnala vojna v notranjosti, in da se palestinska taborišča, ustanovljena pred 50 leti, ne ločijo več od drugih mestnih četrti v krajih na Bližnjem vzhodu, potem se zdi čisto mogoče, da bi begunska kriza ustvarila stalno – morda celo čudovito – naselbino. Večinoma taborišča po svetu še vedno gradijo kot začasna zavetišča. Na prvem mestu sta hitrost postavitve in preživetje. Skupine za pomoč, države gostiteljice, pa tudi sami begunci upajo na hitro vrnitev domov. Resničnost je drugačna od pričakovanj: v povprečju ostanejo begunci v pregnanstvu 10 let.

Didžej predvaja glasbo na strehi tovornjaka. V naselju so že priredili nekaj festivalov, modnih revij in celo lepotno tekmovanje. “Še vedno se spominjam začetkov, ko tu ni bilo še nobene ceste, nobene šole, nobene vodne vrtine,” pravi nadzornik taborišča Robert Baryamwesiga. Zamišlja si, kako bo na območju, ki ga je še pred kratkim preraščal gozd, zraslo mesto, podobno velikim svetovnim mestom. “Mislim, da imamo neskončne možnosti.”

Na svetu je zdaj rekordno število ljudi, ki so morali zapustiti dom, vzdrževanje začasnih taborišč stane več sto milijonov evrov na leto, obenem pa je milijonom ljudi onemogočeno dejavno življenje. Decembra 2013, dve leti po odcepitvi Južnega Sudana od Sudana, je v osamosvojeni deželi zaradi nesoglasij med vodilnimi politiki izbruhnila državljanska vojna. Z mirovnim sporazumom so se spopadi ustavili, vendar so ga julija 2016 spet prekršili. Začela se je vsesplošna morija in več deset tisoč ljudi je zbežalo v Ugando. Avgusta so odprli taborišče Bidibidi in v zelo kratkem času je začelo sprejemati po 6000 ljudi na dan. Približno mesec pozneje se je vseh 193 držav članic Združenih narodov zavezalo, da si bodo prizadevale za celovitejšo vključitev beguncev v novo okolje. Na čelu izvajanja te strategije je 13 držav, med njimi Uganda. Toda zanjo to ni nič novega: že deset let sprejema begunce in jim dovoljuje delati. Leta 2017 je država začela spodbujati razvoj območij, kjer so se naselili. Večino šol in ambulant v Bidibidiju so preselili v zidane objekte in jih priključili na vodovodno omrežje. Bidibidi ni ločen in ograjen od okolice, kakor so številna druga begunska taborišča, ampak se skoraj neopazno staplja z njo. Ko – oziroma če – se bodo Južnosudanci vrnili domov, bodo nove šole, ambulante in vodovodno omrežje uporabljali Ugandčani.