Kako nahraniti svet

Kadar pomislimo na škodo, ki jo povzročamo okolju, si predstavljamo avtomobile in dimnike, nikakor pa ne večerje na mizi. A v resnici je prav potreba po hrani ena najhujših nevarnosti, ki grozijo planetu. Kmetijstvo je med najpomembnejšimi krivci za globalno segrevanje, saj povzroča več izpustov toplogrednih plinov kot vsi avtomobili, tovornjaki, vlaki in letala skupaj.

Povečini gre za metan (njegov vir so živinorejske farme in riževa polja), dušikov oksid (izhaja s pognojenih polj) in ogljikov dioksid (v ozračje se sprošča zaradi krčenja tropskih gozdov za pridobivanje novih kmetijskih površin). Kmetijstvo je največji porabnik dragocenih vodnih virov in velik onesnaževalec, saj voda, ki s polj izpira umetna gnojila in hlevski gnoj, onesnažuje občutljiva jezera, reke in obalne ekosisteme po vsem svetu. Zaradi kmetijstva se pospešeno zmanjšuje tudi biotska raznovrstnost. Ko smo območja travišč in gozdov spremenili v kmetijske površine, smo izgubili pomembne habitate, kmetijstvo pa odločilno vpliva na izumiranje prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst.

S kmetijstvom povezane okoljske težave so velikanske in postajajo iz leta v leto bolj žgoče, saj si ves čas prizadevamo zadovoljiti vse večje povpraševanje po hrani po vsem svetu. Sredi stoletja bomo morali verjetno nahraniti dodatni dve milijardi ust – skupaj več kot devet milijard ljudi. Vendar več hrane ne bomo potrebovali zgolj zaradi rasti prebivalstva. Zaradi naraščanja blaginje po svetu, zlasti na Kitajskem in v Indiji, se povečuje povpraševanje po mesu, jajcih in mlečnih izdelkih, s tem pa se povečujejo potrebe po pridelavi koruze in soje, glavne krme za govedo, prašiče in perutnino. Če se bo ta usmeritev nadaljevala, bomo morali zaradi hkratne rasti prebivalstva in izdatnejše prehrane vse več ljudi do leta 2050 približno podvojiti količino pridelanih poljščin. Žal sta se ob razpravi, kako se lotiti prehranskega vprašanja v svetu, oblikovala dva tabora. Konvencionalno kmetijstvo in svetovna trgovina sta se znašla na nasprotnem bregu kot ekološko kmetijstvo in sistemi lokalne pridelave hrane. Razprave so včasih prav srdite in tako kot v politiki smo vse bolj razdvojeni, namesto da bi iskali ključ do rešitve, sprejemljive za vse.

Tisti, ki so naklonjeni konvencionalnemu kmetijstvu, zatrjujejo, da je mogoče s sodobno mehanizacijo, umetnim namakanjem, umetnimi gnojili in izpopolnjeno genetiko toliko povečati pridelek, da bo hrane dovolj za vse. Vsekakor imajo prav. Zagovorniki lokalnega in ekološkega kmetijstva pa trdijo, da bi lahko mali kmetje po svetu močno povečali donos – in tudi sebi pomagali iz revščine – če bi kmetovali na načine, ki izboljšujejo rodnost brez umetnih gnojil in pesticidov. Tudi ti imajo prav. Vendar ne gre za to, kdo bo tu zmagovalec in kdo poraženec. Obe možnosti ponujata prepotrebne rešitve; ne ena ne druga pa ne bo uspešna sama zase. Modro bi ravnali, če bi preučili vse dobre zamisli, najsi bodo z ekoloških in lokalnih ali visoko tehnoloških in konvencionalnih kmetij, in združili najboljše od tistega, kar ponujata obe možnosti. Imel sem srečo, da sem vodil skupino znanstvenikov, ki so poskušali najti odgovore na tole preprosto vprašanje: kako lahko svet podvoji količino razpoložljive hrane in hkrati zmanjša škodo, ki jo okolju povzroča kmetijstvo? Po analizi velikanske količine podatkov o kmetijstvu in okolju smo predlagali pet korakov, ki bi nas lahko pripeljali do rešitve iz prehranske zagate v svetu.