Kaj skriva Kongo

Eden največjih deževnih gozdov na svetu
je desetletja ostajal večinoma
neviden za podnebno znanost.
Skupina mlajših raziskovalcev,
ki so odraščali v Srednji Afriki,
s svojimi odkritji temeljito spreminja
razumevanje možnosti za zavarovanje planeta.

Ozka jeklena konstrukcija, visoka 54 metrov, je spominjala na velikansko anteno mobilnega omrežja, toda opremljena je z zbirko veliko pomembnejših znanstvenih merilnikov. Veter se je okrepil in stolp se je ob vsakem močnejšem sunku zazibal in zaškripal. Kljub temu se je biolog Fabrice Kimbesa zdel neomajen. Pripel se je z varovalnim pasom, se oprijel tanke kovinske lestve in naglo plezal navzgor, da sem ga komaj dohajala, ko je hitel proti majhni ploščadi čisto na vrhu. Ta posebna konstrukcija je namenjena merjenju turbulentne difuzije, to je izmenjave plinov med gozdnimi tlemi in ozračjem, ter merjenju spreminjanja količine ogljikovega dioksida. Stolp je začel delovati oktobra 2020 in je bil prvi, ki so ga postavili v Kongovski kotlini.

Za podnebne znanstvenike, ki spremljajo izmenjavo toplogrednih plinov med gozdom in ozračjem, so takšni stolpi v bistvu kot ogromni stetoskopi. Merijo, koliko ogljikovega dioksida se sprosti in koliko ga prevzame gozd, to pa jim med drugim pomaga pri izračunavanju deleža svetovnih izpustov, ki jih gozd zajema in shranjuje nazaj v zemljo. Zato se Kimbesa vsak dan odpravi na živce parajoč vzpon, da preveri odčitke merilnikov, ki natančno merijo, kako diha gozd okoli njih. “Ko gledaš podatke … dobiš občutek, da si na poseben način povezan z gozdom,” je povedal. “Vidiš stvari, ki jih drugi ne.”

Pred nekaj leti je mednarodna skupina raziskovalcev ugotovila, da se na podlagi vzorca parcel tropskega gozda stare rasti v Kongovski kotlini zdi, da ta deževni gozd ogljik shranjuje enakomerneje kot Amazonija, kjer se je stopnja zajemanja hitro zmanjševala. Vendar so raziskovalci poleg tega ugotovili, da gre afriški deževni gozd od leta 2010 po podobni poti kot južnoameriški. Da bi pojasnili, kaj se v resnici dogaja – in morda ponudili nekaj rešitev –Kimbesa s skupino na novo usposobljenih kongovskih znanstvenikov zdaj deluje na prenovljeni raziskovalni postaji v biosferskem rezervatu Yangambi, na 230.000 hektarov velikem zavarovanem območju v Demokratični republiki Kongo.

“Kot smo dokazali, se deževni gozd segreva,” je pojasnjeval Yakusu. “To pomeni, da se okolje, v katerem ta drevesa rastejo, spreminja in razmere za rast niso več optimalne.” Dolgoročno bi lahko zmanjšanje rasti povzročilo večjo smrtnost dreves na tem območju, to pa je eden od dejavnikov, ki so v Amazoniji odgovorni za vse manjšo sposobnost tamkajšnjega gozda za shranjevanje ogljika. Nekatere drevesne vrste že izginjajo. V arhivu raziskovalne postaje so podrobni zapisi o drevesu iz istega rodu, Entandrophragma palustre, ki kažejo, da je bila ta vrsta nekoč najbolj preučevana v Yangambiju. “Danes pa v tem gozdu ne boste našli niti enega drevesa te vrste,” je povedal Yakusu. Hkrati se je izkazalo, da so nekatera drevesa odpornejša proti skrajnim podnebnim spremembam, to pa bi lahko bilo ključno za pomoč gozdu pri prilagajanju.

Chadrack Kafuti in Brice Djiofack, tropska ekologa, ki delata v laboratoriju za les v Yangambiju, podrobno preučujeta prilagoditve vrste Pericopsis elata, drevesa s trdim lesom in velikimi listi, ki je presenetljivo sposobno ustaviti rast v sušni dobi ali ob pomanjkanju sončne svetlobe. Takšna odpornost bi lahko pomagala pri usmerjanju pogozdovanja na območjih, kjer so gozd posekali za les ali kjer so ga prizadeli vse pogostejši gozdni požari.