Južnoafriška morja

Pred zahodno obalo Cape Towna, blizu kraja, ki je zaradi visokih valov priljubljen med deskarji in mu pravijo Dungeons, leži nizek, raven otok, ki so si ga prisvojili tjulnji. Dremajo, bevskajo in dojijo mladiče, občasno se poženejo v Atlantik, kjer se jim lahko z maskami opremljeni obiskovalci pridružijo pri norčijah, ko se podijo med koralnimi grebeni in švigajo skozi gozdove halog. Zračni mehurčki, ujeti v njihovem krznu, se lesketajo v soncu. Med izvajanjem vratolomnih skokov iz vode se za njimi vije mehurčkasta sled.

Otok leži na območju z omejenim dostopom Karbonkelberg znotraj veliko večjega zavarovanega območja, ki zajema večino obale Cape Towna. Karbonkelberg je kraj, kjer lahko človeka, očaranega ob pogledu na brkate obraze tjulnjev, ki strmijo vanj, prevzame občutek, da je v morskem svetu vse lepo in prav. Razen če se ozre navzgor, tako kot sem se sam, in opazi skupino mož, ki se po stezi vzpenjajo navkreber, otovorjeni s težkimi vrečami.

Poslovil sem se od igrivih tjulnjev, zaplaval v zalivček in stopil na obalo, na debelo prekrito z zavrženimi hišicami morskih ušes. Velike so bile kot skodelice za juho in lesketale so se v mavričnih odtenkih rožnate in zelene, kot da bi se na njih prikazoval severni sij. Zrak je bil nasičen s smradom po tjulnjih in gnijočih halogah. Srpač je brskal med hišicami za ostanki drobovja morskih ušes.

Splezal sem na skalo z ravno vrhnjo ploskvijo, ki je še pred nekaj minutami rabila za delovni pult v klavnici. Tu so možje spraskali meso iz polžjih hišic in napolnili vreče. Iz zaliva se strma steza cikcakasto vzpenja na greben in se na drugi strani spušča v kraj Hangberg. Po tej stezi, ki ji pravijo “avtocesta krivolovcev”, vsako leto pretovorijo na stotine ton nezakonito nabranih morskih ušes, ki jim v afrikanščini pravijo perlemoen.

Meso po tej poti vstopi v verigo posrednikov in predelovalcev, namenjeno pa je v Hongkong in druge azijske kraje, kjer so morska ušesa cenjena kot poslastica in afrodiziak. V Južnoafriški republiki (JAR) je morsko uho sopomenka za neuspeh: pri izvajanju zakonov, upravljanju ribištva in oblikovanju socialne pogodbe, ki je temelj trajnostne rabe morja. Morskih ušes skoraj ni več in na tiste, ki jih še vedno nezakonito nabirajo, ljudje gledajo kot na mrhovinarje, ki bogatijo s pobiranjem zadnjih ostankov usihajočega naravnega vira. Vendar so morska ušesa le del obsežnejše tragedije, ki jo doživlja ocean.

Občutno so se zmanjšale tudi populacije tretjine južnoafriških priobalnih vrst rib, ki jih lovijo komercialno in za rekreacijo (pravijo jim “laksarice”, ker jih lovijo predvsem na trnek, navezan na laks, kar je žargonski izraz za najlonsko ribiško vrvico). Leta 2000 je vlada razglasila izredne razmere in zmanjšala število podeljenih dovolilnic za komercialni ribolov. Kljub temu številne populacije ostajajo nevarno zdesetkane – kot bi samo še čakale na izvršitev smrtne kazni.

Prepovedan je komercialni lov na 40 tradicionalno pomembnih vrst laksaric. Celo lov na galjoena, ostriževca vrste Dichistius capensis, južnoafriški nacionalni simbol, 30-centimetrsko oradi podobno ribo, ki se prehranjuje s školjkami, je prepovedan. JAR, kjer ljudje obožujejo ribe in so nori na ribolov, se je zaradi zmanjšanega ulova in izginjajočih ribjih vrst znašla v težkem položaju. Tam, kjer je kriza z ribami, je kriza tudi z ribolovom.

Polovica skupnosti v JAR, ki se z ribolovom ukvarjajo za zadovoljevanje lastnih prehranskih potreb, živi v prehranski negotovosti, saj je ogrožen temelj njihovega preživetja. Kljub temu je stranka Afriški narodni kongres leta 1994, ko je bil njen voditelj Nelson Mandela izvoljen za predsednika demokratične JAR, videla v ribah družbeni korektiv in sredstvo za izboljšanje položaja obubožanih.

Sprva je kazalo, da so obeti za družbeno preobrazbo dobri. Tisoči “zgodovinsko zapostavljenih posameznikov” – črnih in mešanih (t. i. coloured, kar je v JAR sprejet izraz za ljudi pretežno evropsko-afriškega rodu) – so pridobili ribolovne pravice. Do leta 2004 je tej skupini pripadalo že več kot 60 odstotkov kvote za komercialni ribolov, deset let prej ji je pripadal manj kot odstotek. A kot se je pokazalo v krizi z laksaricami, je vlada k mizi povabila preveč gostov, saj na njej ni bilo dovolj hrane za vse. Še huje, s seznama povabljencev je črtala celotno kategorijo ribičev.

Nova ribolovna politika je veljala za komercialne, rekreativne in samooskrbne ribiče (to so tisti, ki lovijo ribe za lastno prehrano, ne za prodajo). Niso pa bili vanjo vključeni mali ribiči. Ti so lovili delno za svojo prehrano in delno za prodajo. Še pomembneje je, da so nase gledali kot na člane ribiških skupnosti in ne kot na posamezne izvajalce dejavnosti. Zavzemali so se za kolektivne pravice in skupen dostop do naravnih virov, potem pa so izpadli iz igre, ko je bil vpeljan sistem kvot, zasnovan na zasebni lastnini.

Pri teh malih ribičih je izključenost iz sistema dovolilnic zbudila boleč spomin na apartheid. Občutek odtujenosti je še stopnjevalo tisto, kar bi bilo v popolnem svetu njihov najboljši prijatelj: morska zavarovana območja (MZO), koščki obale in morskega dna, kjer velja delna ali popolna prepoved izkoriščanja za potrebe ljudi. MZO so kot oaze v puščavi. Morski živelj cveti v vsakem izmed teh modrih zatočišč in se preliva na sosednja območja, to pa omogoča boljši ulov in ljudem zagotavlja vir preživetja.

MZO so nepogrešljivi za ohranjanje morskih organizmov in upravljanje ribištva; skoraj vse obmorske države so se pridružile pobudi Združenih narodov, katere namen je do leta 2020 zavarovati deset odstotkov svetovnih morij. Številne ribiške skupnosti, v katerih živijo mali ribiči, pa na MZO gledajo kot na vtiranje soli v rane neenakosti – zlasti kadar leži območje, kjer je ribolov prepovedan, prav na pragu skupnosti, tako kot denimo v Hangbergu, kjer je v rezervat Karbonkelberg vključena vsa dostopna obala kilometre daleč.

Video:
(posnetek je v angleščini)

Še več videoposnetkov pa si lahko ogledate v zavihku DODATNO.