Joco Žnidaršič

A JOCO ŽNIDARŠIČ je prav to – legenda slovenske fotografije. Kratek prispevek, kakršen je ta, lahko razkrije le majcen drobec njegovega izjemnega fotografskega opusa in osvetli zgolj nekatere trenutke razgibanega poklicnega življenja. Številni ga primerjajo s Henrijem Cartier-Bressonom. “Ta primerjava me spremlja že desetletja, vse od takrat, ko je Stane Bernik to zapisal v katalog, ki je izšel ob razstavi mojih fotografij,” se nasmehne ob omembi imen fotografov, ki naj bi mu bili zgled. “Morda podobnost res obstaja, ampak dolgo sploh nisem vedel, kdo je Cartier-Bresson. Nikoli se nisem zgledoval po njem, niti po komerkoli iz skupine Magnum. Podobno kot mi ni padlo na kraj pameti, da bi bila fotografija zastave na Triglavu podobna fotografiji dviganja zastave ob bitki na Iwo Jimi. Če bi mi, bi jo napravil čim bolj podobno.”

Govor je o fotografiji, ki je nastala junija 1991 za številko časopisa Delo, izdano na dan razglasitve slovenske samostojnosti. Ena od tedaj posnetih fotografij trobojnice je tudi na naslovnici kataloga, ki je izšel ob razstavi “Leta preloma”. Ob 30. obletnici osamosvojitve jo je pripravil Cankarjev dom, vključuje pa obsežen niz fotografij, ki jih je Žnidaršič posnel v letih 1988–1992 in odlično osvetljujejo to za slovensko državnost ključno obdobje. V katalogu so ga v uvodu opisali z zgolj tremi besedami, ki pa povedo bistvo: strast, instinkt, energija. Pozornost zbujajoča razstava, ki bo odprta do konca oktobra, je pravzaprav nastala kot “stranski produkt”. “Ob izbruhu koronavirusne bolezni sva se z ženo iz Ljubljane umaknila na vikend v Bohinj. Tam sem začel urejati filme, ki sem se jih namenil pokloniti Muzeju novejše zgodovine. Navada je, da donatorju pripravijo razstavo. Kustosinja Irena Uršič, Nina Pirnat Spahić, ki vodi razstavni program v Cankarjevem domu, in Barbara Čeferin iz Galerije Fotografija pa so predlagale, da bi ob okrogli obletnici osamosvojitve pripravili razstavo, ki se osredotoča na to obdobje. Katarina Štok Pretnar, ki jo je postavila, je opravila odlično delo.”

Malo pred drugo svetovno vojno v Šoštanju rojeni Žnidaršič je prišel v Ljubljano leta 1957. Njegova poklicna pot bi lahko bila zelo drugačna – absolviral je na medicini, a je ni končal. “Tega nisem nikoli zares obžaloval, saj sem v službo vedno hodil z veseljem, pa čeprav je bilo včasih naporno. Smo se pa s sošolci, ki so kasneje postali ugledni zdravniki in predavatelji, na to temo veliko smejali. ‘Joco, ni problema,’ so rekli. ‘Ti damo diplomo, ti samo podpiši, da ne boš nikoli zdravil.’”Fotografsko pot je začel na začetku 60. let. “Brat je bil fotograf pri časopisu Tribuna, in ko je di­plomiral, mi je prepustil to mesto.” Pravi, da je bil “kot študent kar priden, kot fotograf pa nisem bil nič kaj študiozen.

Bil sem samouk, učil sem se na lastnih napakah. Sem pa hodil na razstave starih mojstrov – Marjana Pfeiferja, Karla Kocjančiča, Vlastje Simončiča … Zanimale so me tudi fotogra­fije v časopisih, toda s strokovnim fotografskim tiskom po svetu nisem imel nobenega stika. A očitno sem imel nekaj v sebi, da sem postal pravi fotograf.” V tistem času je s Stojanom Kerblerjem in še nekaj mladimi fotografi ustanovil Fotogrupo ŠOLT, ki se je fotografije lotevala na nov način. Takrat je bila dejavnost fotoklubov v Sloveniji zelo razvita, prirejali so razstave, podeljevali nagrade. “Leta 1961 sem v Skopju napravil fotografijo de­klice, izgubljene med nogami odraslih – tako sem jo tudi naslovil, “Izgubljena”. Na neki kar veliki mednarodni razstavi je dobila prvo nagrado in to mi je ogromno pomenilo. Razstave so nam bile v veliko spodbudo, gnale so nas naprej. Bilo je krasno, ker je tvoja fotografija ‘visela’, dobil si kakšno nagrado, bil si v katalogu …”

Nekaj let pozneje se je zaposlil pri Tovarišu, reviji časopisne hiše Delo, ki je veliko prostora namenjala reportažam. Pri teh je prišel do iz­raza njegov izjemni socialni čut. Leta 1970 sta z novinarjem Željkom Kozincem, s katerim sta veliko sodelovala tudi pozneje, pripravila eno najodmevnejših reportaž, kar jih je kdaj objavil kakšen slovenski časopis – o revščini na Kozjan­skem. Tedaj je nastala fotografija petletne Francke, zaradi katere se je začela velika dobrodelna akcija. “Mislim, da so vse naredile njene oči, njen pogled. Oglašale so se različne znane slovenske gospe, ki so jo hotele posvojiti. Ko ji je umrl oče, so jo dali k sorodnikom v Beograd. Leta 1990, ob 20. oblet­nici, sem bil pri njej in napravili smo reportažo za Jano. Ob 30. obletnici je ona obiskala mene. Postala je uspešna podjetnica, imela je veliko pekarsko podjetje.” 

Ko so leta 1973 Tovariša, ki je izhajal v danes težko predstavljivi nakladi 90 tisoč izvodov, ukinili, je moral zamenjati delovno mesto. Fotografirati je začel za dnevnik Delo. “Delali smo skoraj vse – šport, kulturo, politiko, gospodarstvo, portrete …” Pravi, da je bilo novo delovno mesto sprva razo­čaranje. “Imeli so nekakšen približek laboratorija, kamor sploh nisem imel vstopa. Ali pa sem šel na kako prireditev, napravil fotografij za celo reporta­žo, potem pa besen ugotovil, da so objavili samo eno …” Mitja Gorjup, tedanji glavni urednik Dela, mu je prisluhnil. “Povedal sem mu svoje mne­nje, predlagal, kaj vse bi lahko napravili drugače in bolje. Kmalu po mojem prihodu k Delu me je postavil za urednika fotografije. Dal mi je proste roke in podpiral moje odločitve, podobno tudi Jak Koprivc, ki ga je nasledil.”

Pravi, da je dobilo Delo po selitvi v nove prostore, v stolpnico na Dunajski cesti v Ljubljani, znano kot “Črna vdova”, vrhunski fotooddelek. K Delu je Žnidaršič pripeljal fotografe, ki jih je poznal od prej in jim zaupal: “Fotogrupa ŠOLT je bila odlična valilnica kadrov.” Na mestu fotoreporterja in urednika fotografije Dela je ostal 24 let, vse do upokojitve leta 1998, pred tem pa v zahtevno delo fotoreporterja dnevnika, ki se mora na dogod­ke odzivati zelo hitro, vpeljal številne fotografe. Korenito je tudi spremenil vlogo fotografije v časopisu. “Uspelo mi je uveljaviti njen pomen tudi v Sobotni prilogi, kjer se je urednikom zdelo, da je fotografija le potrata prostora.”

Med dolgo poklicno potjo je svet prepotoval po dolgem in počez. Ne samo kot Delov fotoreporter – zlasti rad je spremljal zimske športe, začenši s smučanjem, ki je v 80. letih za Slovenijo pomenilo neko obliko distanciranja od pešajoče enotnosti Jugoslavije – pač pa tudi kot fotograf Tanjuga, Jugoslovanske tiskovne agencije. Po letu 1974 je pogosto spremljal jugoslovanskega predsednika Tita, bil je njegov “dvorni fotograf”. “Tito je bil karizmatičen, a pri njem je bilo tudi zelo veliko odvisno od razpoloženja. Ko ni bil videti dobro, ga nisem fotografiral. Tako sem se odločil sam, ker sem ga zelo spoštoval. Potrudil sem se, da je bil na fotografijah videti dobro, da je bil videti zdrav, vesel. Poziral pa ni skoraj nikoli. Le na fotografijah s cigaro, ki so postale zelo znane, je, bolj za šalo kot zares, sodeloval. Bil je dobre volje in je prisluhnil mojim željam.”