Jezereo, ki izginja

“Cerkniško jezero je dolgo dve uri in široko čez eno uro, toraj največje na Kranjskem. Natora je zedinila tukaj dobrote in veselja v enem kraji, ki jih ljudje vživajo drugači le na suhem in na morju.

Kjer valovi prijazno šumljajo, kjer se ribe ljubko igrajo, kjer čolnič tiho plava naprej svojo pot in ribič razpenja svoje mreže, čez malo dni tam rožice cveto, živinica se pase, kosec brusi koso, voz leti za čilimi konjiči in lovec napenja svojo puško ter meri zajcu v srce. Res radodarna natora!” vzklikne nadučitelj Dermelj v zemljepisnem in zgodovinskem opisu Cerknice.

Skoraj 120 let pozneje sem v Dolenjem Jezeru prebiral Dermeljev opis presihajočega jezera v knjižici logaškega okrajnega glavarstva iz leta 1889 in se potapljal v spomin in sedanjost prostora, kot se mi je razkrival v leto in pol dolgem druženju z Jezerci in njihovim čudesom, Cerkniškim jezerom, katerega posebnost je, da prav vsa voda iz njega odteče v podzemlje.

Jezerom, ki je in ki ga ni.