Jemenske dragocenosti
Kakšno vrednost naj pripišemo zgodovini, ki jo želimo ohraniti za prihodnje rodove, ko pa nam danes otroci umirajo od lakote?
Stala sem na dnu prašnega vadija in stegovala vrat, da bi s pogledom zaobjela orjaški objekt nad seboj. Vrsta za vrsto mojstrsko izklesanih kamnov, ki so jih pred približno 2500 leti brez malte brezhibno zložili drugega vrh drugega v trden zid, se je dvigovala 15 metrov visoko proti puščavskemu nebu, na katerem je svetloba počasi pojemala. Če temu starodavnemu gradbeniškemu čudu rečemo zgolj jez, mu delamo krivico. Ko je bil Véliki maribski jez v današnjem Jemnu zgrajen, so bili zidovi iz nežgane opeke in kamnov, ki ga sestavljajo, dvakrat daljši, kot je sodobni Hooverjev jez na reki Kolorado.
Orjaške zapornice, ki stojijo še dandanes, so sodile k izpopolnjenemu sistemu za nadzor pretoka sezonskih padavin z Jemenskega višavja v sušno puščavo na vzhodu, kjer so namakali poljedelske oaze na skoraj 9600 hektarih puščave. Sredi vsega tega pa je zraslo cvetoče gospodarsko središče Marib, prestolnica arabske kraljevine Saba, najbolj znane po legendarni voditeljici Bilkis, ki jo Sveto pismo in Koran omenjata kot kraljico iz Sabe.V času največjega razcveta Mariba, ki se je začel v 8. stoletju pr. n. š., je bil ta jez glavni vir blaginje sabejske prestolnice in obenem razlog, da se je Marib razvil v rodovitno, s hrano in vodo bogato postojanko za žejne kamele in lačne trgovce.
Cvetoča kraljevina je nastala v južni Arabiji, v samem srcu trgovske poti, imenovane pot kadila in dišav, ki je povezovala Indijo s Sredozemljem, kjer so prodajali in kupovali dragoceno kadilo, miro in druge dišeče smole. Saba je bila tudi po-membno vozlišče karavanskega gospodarstva; tam so pobirali dajatve od dragocenosti, kot so slonovina, biseri, svila in povsod cenjeni les, ki so z Vzhoda potovale na Zahod.
Danes, v 21. stoletju, izhaja bogastvo Mariba iz zalog nafte in zemeljskega plina, ki ležijo pod peskom v istoimenskem guvernatu. Mesto je zato postalo strateška tarča v vojni, ki v Jemnu divja že osem let. Izbruhnila je med hutijevskimi uporniki in koalicijo pod vodstvom Saudove Arabije in Združenih arabskih emiratov. Koalicija podpira jemenske sile, ki nasprotujejo širjenju hutijev-cev. Starodavna prestolnica, v bližini katere od leta 2020 poteka glavna bojna črta, je tudi eno zadnjih mestnih oporišč mednarodno priznane jemenske vlade.
V pojemajoči svetlobi sem se sprehodila okoli ohranjenih zidov, ki so nekdaj sestavljali mrežo pregrad, in se kar nisem mogla načuditi, ko sem razmišljala o gradnji masivnih zidov iz nežgane opeke ter zapleteni logistiki, ki je bila pred več tisoč leti nujna za vzdrževanje tega cvetočega mesta v južni Arabiji. Tedaj se je po vadiju razlegel hrup topniškega obstreljevanja, ki je potekalo v bližnjih gorah.
“Ste slišali?” je v že skoraj trdo temo zašepetal Ammar Derwish, moj jemenski pomočnik in prevajalec. Naslednja eksplozija je bila nekoliko glasnejša, odgovor pa je prišel, še preden je ponovil vprašanje.“Ja, slišala sem.”
Današnja vojna v Jemnu poteka v bližini zakladov preteklosti, ponekod pa celo neposredno nad njimi. Jemenske starodavne kraljevine – Saba, Qataban, Main, Hadramawt, Himyar, Awsan – so bile zametki civilizacije na Arabskem polotoku. V preteklosti se je to območje ponašalo z vrhunskimi hidrotehničnimi dosežki in umetelno izdelanimi napisi. Zgodovina pripoveduje zgodbo o ljudstvu trgovcev in prefinjeni civilizaciji, ustaljeni na enem mestu, ki je popolno nasprotje uveljavljenim stereotipom o Arabcih, klatečih se po puščavi. Takšni stereotipi in takšne predstave o teh krajih so prevladovali v zahodni popularni kulturi 19. in 20. stoletja.
Vojna se je začela leta 2014, ko so hutijevski uporniki s severa ob pomoči zvestih privržencev nekdanjega predsednika Alija Abdallaha Saleha zavzeli prestolnico Sana. Salehovemu nasledniku Abdrabbuhu Mansourju Hadiju so odredili hišni pripor, a se je zatekel v izgnanstvo v Saudovo Arabijo, saudska kraljevina pa je ob podpori regionalne koalicije, ki so ji naklonjene ZDA ter nekatere zahodne in arabske države, začela izvajati letalske napade na upornike. Nobena od strani se ne zmeni kaj dosti za 30 milijonov civilistov, ki so jima prepuščeni na milost in nemilost. Kar ogroža Jemence, gre z roko v roki z nevarnostmi za njihovo dediščino.
V letalskih napadih je bilo poškodovanih že veliko muzejev, opustošenih je bilo tudi več sto značilnih, stoletja starih družinskih hiš, kjer so prebivali številni rodovi Jemencev. Skrajneži so z bombami uničili več predislamskih templjev in do tal porušili celo vrsto sufijskih svetišč. Manjša skupina zavzetih jemenskih zgodovinarjev, arheologov in drugih, ki se navdušujejo nad preteklostjo države, navzlic temu opustošenju tiho in odločno opravlja svoje poslanstvo – ohranjanje jemenskih starin.
Gre za zgodovinske artefakte, ki jih bodisi hranijo pod ključem v državnih muzejih in skrivajo v skladiščih, bodisi so še vedno varno zakopani pod peskom. Ti posamezniki prav dobro vedo, kaj je v sedanjem položaju najpomembnejše za več milijonov sodržavljanov, ki jih je vojna pregnala z domov. Zato skušajo za prihodnost ohraniti dediščino današnjih Jemencev, ki se na vso moč trudijo preživeti v vojnih razmerah.
Prestolnica kraljice iz Sabe se je v tisočletjih občutno spremenila. Nekdaj največje mesto južne Arabije je v 21. stoletju postalo propadajoče podeželsko mesto, po katerem so paradirali oboroženi pripadniki klanov in ugrabljali ljudi. Njihov bes je veljal osrednji vladi, ki je prodajala zaloge nafte in zemeljskega plina ter izkupičke spravljala v svoj žep, domačini pa so ostajali praznih rok. Marib v zadnjem času povezujejo tudi z Al Kaido, saj so pripadniki njene jemenske veje prevzeli odgovornost za več napadov na naftovode in plinovode ter na tujce. A po letu 2014 so prej omenjene stereotipe, ki so se porodili zaradi brezpravnosti, začeli nadomeščati drugi stereotipi. Današnji Marib ima komajda še kaj skupnega s prašnim mestom izpred osmih let. Ponaša se z množico novih hiš, s povsem novo obvoznico ter s hoteli in restavracijami.
Zgradili so jih tisti, ki so se umaknili s hutijevskega ozemlja in zbežali pred vojno. Današnji Marib je mesto, ki je v vojni doživelo pravi razcvet.Namesto kamel, ki so nekoč davno prenašale kadilo, se po puščavskih cestah v mesto zdaj sem in tja cijazijo tovornjaki, polni vreč cementa za gradnjo hiš in hotelov. Pridobivanje nafte, ki je leta 2015 zastalo, si je postopoma opomoglo. Danes je temelj gospodarstva, s katerim si je mesto zagotovilo tako rekoč popolno neodvisnost od preostale države.Število prebivalcev Mariba in maribskega guvernata, ki jih je bilo pred vojno manj kot pol milijona, se je povečalo za sedemkrat. Porast je predvsem posledica prihoda beguncev, ki so zbežali z ozemelj pod nadzorom hutijevcev in s spornih območij. Približno 85 odstotkov prebivalcev guvernata sestavljajo zaradi vojne razseljene osebe.