Je da Vinci … ali ni?

Ko je bila Bianca Sforza 30. januarja 1998 predstavljena umetniškemu svetu, ni pritegnila kdove koliko pogledov. Za množico na dražbi v newyorški dražbeni hiši Christie’s je bila zgolj lep uokvirjen obraz. Takrat ni še nihče vedel, kako ji je ime, ne njej ne slikarju, ki je portret ustvaril. V katalogu je bilo delo – barvna risba s kredo in črnilom na pergamentnem papirju – opisano kot delo z začetka 19. stoletja iz Nemčije, z izposojenim renesančnim stiliziranjem. Sliko je za 21.850 dolarjev kupila newyorška trgovka z umetninami Kate Ganz.

Ko je v njeni galeriji skoraj deset let pozneje Biancin portret ugledal kanadski zbiralec Peter Silverman in ga pri priči kupil, mu ni cena še nič poskočila. Silverman je pomislil, da bi bila slika čisto lahko renesančna. Še sama Ganzeva je omenila čarobno ime – Leonardo da Vinci naj bi bil po njenem vplival na umetnika. Toda Silverman se je začel spraševati: kaj ko bi bilo to kar delo samega velikega mojstra? To, da nekdo vkoraka v galerijo in kupi sliko, ki se potem izkaže za poprej neznano da Vincijevo umetnino, nemara vredno 100 milijonov dolarjev, se zdi kot čisto pravi urbani mit. Odkritje del slovitega umetnika je v resnici redkost. Ob Silvermanovem nakupu je preteklo že več kot 75 let, odkar so zadnjič dokazovali pristnost katere izmed mojstrovih slik. Nikjer ni bilo zapisano, da bi ustvarjalec “Mone Lise” kdaj narisal pomembnejše delo na pergamentni papir, ne poznamo nobenih posnetkov, nobenih študijskih risb. Če je podoba res pristen da Vinci, kje se je potemtakem skrivala 500 let?