Janez Korošin

Ko smo se na prijazno povabilo sprehodili po Korošinovi domači hiši v Ljubljani, je bilo na vsakem koraku očitno, da je to stanovanje človeka, ki je z dušo in srcem že desetletja predan fotografiji. Ne le da so fotografije in knjige o fotografiji vsepovsod, pogled pritegnejo številni fotoaparati in druga fotografska oprema, pa tudi temnica, v kateri so izpod mojstrovih rok po upokojitvi pred 33 leti nastale še številne črno-bele fotografije. “Temnico sem takrat preselil z inštituta domov,” pove gostitelj, ki ni nikoli prestopil v svet digitalne fotografije.

“Analogna fotografija je moja ljubezen, moj konjiček in ostal sem ji zvest. Ko sem zaključeval službo, so se začeli pojavljati računalniki, kakšnih deset let pozneje pa digitalna fotografija, vendar sem se zavestno odločil, da ne bom prestopil iz analogne,” pove. “No, danes se mi to celo splača,” doda z nasmeškom. “Letos so pri meni veliko časa presedeli ljudje iz Galerije Photon in izbirali fotografije.” Z istim namenom je pri njem veliko časa prebila tudi Katarina Jurjavčič, vodja fototeke v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, ki mu je Korošin prepustil obsežen del svoje izjemno bogate fotografske zbirke. Katarina Jurjavčič nam je tudi prijazno pomagala pri pripravi podpisov za fotografije v tem prispevku.

“Takrat je bila samo fotografsko-obrtna šola v Križankah,” odgovarja na vprašanje, kako so se izpopolnjevali in ali se je bilo mogoče v tistem času pri nas tudi formalno izobraževati na področju fotografije. “Učili smo se drug od drugega, po literaturi, iz knjig, na primer Bressonovih … Kaj je zanimivo in kakovostno, smo ugotovili tudi na podlagi izbire fotografij, ki smo jih pošiljali na natečaje. Vesel si bil že, če so ti razstavili eno fotografijo. Tako si tudi videl, kaj se je zdelo žiriji dobro.” Korošin ob tem poudari pomen vztrajnosti. “Navdušencev je bilo veliko, ampak mnogi so obupali, ker so jim fotografije, ki so jih pošiljali na natečaje, zavračali oziroma jih niso uvrščali na razstave. Potrebni so bili delo, vztrajnost, učenje …”

Veliko se je posvečal portretni fotografiji, ta ima v njegovem opusu eno od osrednjih vlog. Fotografiral je znane in neznane ljudi, včasih tudi znane osebnosti, večkrat najbližje sorodnike. Vendar portreti niso nastajali v studiu ali ateljeju, ampak na ulici. Pogosto instinktivno, po hipnem navdihu, ko je fotografiral mimoidoče. V njegovem opusu je več kot 200 črno-belih portretnih posnetkov, večinoma povečanih na razstavni format 30 krat 40 centimetrov. To so posnetki, ki so nastali pretežno na ulicah Ljubljane in na Gorenjskem. Posvečal se je tudi drugim tematikam, še zlasti krajini. Bližnje Ljubljansko barje ga je, denimo, navdihovalo že pred desetletji in ga navdihuje še vedno. A kot vidimo po izboru fotografij v tem prispevku, je v dolgi karieri oko njegove kamere pritegovalo marsikaj.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.