Jane Goodall

Večina se nas na to, kar se izkaže za našo življenjsko usodo, ne poda ob nekem jasno določnem trenutku. Jane Goodall pa se je. Štirinajstega julija 1960 zjutraj je stopila na prodnato obrežje odročnega dela vzhodne obale Tanganjiškega jezera. Prvič se je znašla v tedanjem rezervatu Gombe Stream, majhnem zavarovanem območju, ki ga je britanska kolonialna oblast ustanovila tam leta 1943. S seboj je pripeljala šotor, nekaj kositrnih krožnikov, skodelico brez ročaja, cenen daljnogled, afriškega kuharja po imenu Dominic in – na vztrajanje ljudi, ki so se bali za njeno varnost v divjini Tanganjike še pred razglasitvijo neodvisnosti, družabnico – mamo. Prišla je preučevat šimpanze. Ali vsaj poskušat. Priložnostni opazovalci so menili, da ji bo spodletelo. Nekdo, paleontolog Louis Leakey, ki jo je gori v Nairobiju rekrutiral za to nalogo, pa je verjel, da bi ji lahko uspelo.  Skupina domačinov, ki je taborila v bližini svojih ribiških mrež ob obali, je pozdravila njeno skupinico in pomagala znositi opremo. Jane je z mamo prebila popoldne v urejanju tabora. Potem pa je okrog petih popoldne nekdo poročal, da je videl šimpanza. “Pa smo šli,” je zapisala pozneje tistega večera v svoj dnevnik, “in tam je bil, šimpanz.” Le na daleč, nejasno ga je uzrla. “Umaknil se je, ko smo dohiteli množico ribičev, ki so strmeli vanj, in čeprav smo se povzpeli na sosednje pobočje, ga nismo več videli.” Toda na bližnjem drevesu je opazila, in si to tudi zabeležila, nekaj zakrivljenih vej, sploščenih skupaj: šimpanzje gnezdo. S tem podatkom o prvem gnezdu se je začela ena izmed najpomembnejših še vedno trajajočih sag sodobne terenske biologije: nepretrgano, podrobno popisano petdesetletno preučevanje vedenja šimpanzov v Gombeju, ki ga opravljajo Jane Goodall in drugi.