Izzivi časa

Elektroinženirka dr. Emilija Stojmenova Duh je zaposlena v Laboratoriju za telekomunikacije na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Je pobudnica ustanovitve in vodja mreže FabLab Slovenija, direktorica Digitalnega inovacijskega stičišča Slovenije (DIH) in zelo dejavna pri pobudi “pametne vasi”, ki se udejanja pod pokroviteljstvom Evropske komisije in Evropskega parlamenta. Je tudi predstavnica naše države v večregionalnem projektu #HiddenNoMore (Nič več skrite) Ministrstva za zunanje zadeve ZDA, ki je po vsem svetu izbralo 50 žensk na pomembnih, a javno manj prepoznavnih vodilnih položajih v znanosti, tehniki, tehnologiji in matematiki. S prodorno raziskovalko smo se pogovarjali o možnostih, ki jih prinašata digitalizacija in sodobna komunikacijska tehnologija.

Za začetek, prosim, pojasnite, kaj je FabLab.
Gre za zamisel, ki se je razširila z inštituta MIT – danes je v več kot sto državah več kot 1200 fablabov. Zamisel je v temelju zelo preprosta: fablab je prostor z ustrezno infrastrukturo – računalniki z dostopom do hitrega interneta, 3D-tiskalniki, strojem CNC in še nekaj druge opreme, ki skupaj ne stane več kot 20.000 evrov. Tak prostor ima lahko tako rekoč vsaka vas, če je pripravljena sodelovati: v kulturnem domu, šoli, prostorih občinske uprave … Tudi nekatera podjetja so tako opremo pripravljena prepustiti v uporabo v času, ko je ne potrebujejo. V laboratoriju fablab se združujejo ljudje, ki pod mentorstvom razvijajo svoje zamisli. V Sloveniji je zdaj 28 takih lokacij.

Lahko navedete kakšen primer fablaba pri nas?
Mreža je bila pri nas vzpostavljena pred letom in pol, tako da prav veliko končnih rezultatov še ni, so pa številni na dobri poti. Sicer smo prav zdaj v takem fablabu (pogovor je potekal na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko, op. p.). Tu je bil na primer razvit avtonomni štirikolesni robot za rabo v kmetijstvu. Premika se lahko po vsakem terenu – po vinogradu, krompirjevi, koruzni ali kakšni drugi njivi, zazna bolezen in rastlino ustrezno poškropi. V tem laboratoriju je nastala tudi majhna vremenska postaja, ki omogoča spremljanje meteoroloških podatkov na mikrolokaciji, saj sta na primer kakovost in vlažnost zraka na različnih koncih mesta lahko precej različni. Omenim naj še mikrovalovno pečico, kupljeno za nekaj deset evrov, ki so jo študenti predelali tako, da lahko v njej izdelujejo tiskana vezja, kakršna se uporabljajo v sodobnih elektronskih napravah.

Ste članica delovnega telesa Evropske komisije za področje “pametne vasi”. Za kakšen projekt gre?
S skupino, ki združuje 13 ljudi, se primarno ukvarjamo z vprašanjem, kako lahko digitalizacija in nove tehnologije prispevajo k razvoju in poseljenosti podeželja. Nismo le inženirji, v skupini so še antropologi, informatiki, krajinski arhitekti … Ne samo pri nas, tudi drugod po Evropi se mladi s podeželja izseljujejo, prebivalstvo se stara. Dosedanje vlaganje v kmetijstvo se po mnenju mladih ni izkazalo za dovolj privlačno, da bi ostali. Ugotavljamo, da je pomembna infrastruktura, ki omogoča delo od doma. Pri nas je širokopasovni internet dostopen na velikem območju, a to infrastrukturo je treba izkoristiti. Torej zagotoviti storitve in vsebine, do katerih lahko ljudje dostopajo prek spleta – e-zdravje, e-izobraževanje, e-oskrba … Nekatere že delujejo. Tako si lahko sladkorni bolnik sam doma izmeri sladkor in meritve pošlje zdravniku, študent lahko od doma zagovarja seminarsko nalogo, starši lahko oddajo vlogo za otroški dodatek, prek spleta lahko zaprosimo za gradbeno dovoljenje, preverimo geodetske podatke o nepremičnini … Veliko storitev pa je treba še ustrezno razviti.

Z vprašanjem, kako lahko sodobna tehnologija pomaga vse starejšemu prebivalstvu, ste se ukvarjali že v doktorskem delu. Kaj ste ugotovili?
Kar presenetilo me je, da si tudi starejši zelo želijo uporabljati nove tehnologije. Ovira pa je, da nekatere sodobne naprave pogosto niso prijazne za rabo. Samsung se je na primer veliko ukvarjal z vprašanjem, kakšen telefon napraviti za starejše – naj ima večje gumbe, naj bo teh manj … A je ugotovil, da starejši potrebujejo le drugačna navodila za uporabo kot mlajši, ki si pri tem pomagajo z youtubom. Navaden telefon so zapakirali med dve knjižici. V prvi so bila navodila, kako sestaviti napravo, v drugi navodila za vklop, dodajanje stikov, kako poklicati … Znova se je izkazalo, da se je treba pri iskanju ustreznih tehničnih rešitev vživeti v uporabnika in izhajati iz njegovih potreb. Tehnično znanje je nujno, a res dober inženir je le tisti, ki ima zmožnost empatije.

Internet je v Sloveniji, kot ste povedali, dostopen tako rekoč povsod. Kam v svetu pa se Slovenija uvršča po tehnološki inovativnosti?
Pred nedavnim smo imeli v državnem zboru posvet, na katerem so govorili tudi o najbolj iskanih poklicih pri nas – to so skladiščniki, prodajalci, vozniki tovornjakov … Ni pa bilo niti enega strokovnjaka z visokotehnoloških področij. To pomeni, da se Slovenija ne ukvarja z visokotehnološkimi panogami, ampak – z nekaterimi izjemami – z industrijo, ki ima le nizko dodano vrednost. To je skrb zbujajoče. Mednarodna raziskava OECD (2016) je pokazala, da je pri nas pri 31 odstotkih oseb, starih od 16 do 65 let (to pomeni skoraj 400.000 odraslih), bralna in/ali matematična pismenost še vedno na nizki ravni. Digitalna pismenost, nujna za izkoriščanje možnosti, ki jih ponuja digitalno okolje, je še bistveno slabša. Še bolj skrb zbujajoč je podatek, da je odraslih, ki niso vključeni in ne želijo biti vključeni v izobraževanje in usposobljanje odraslih, približno 47 odstotkov! Visokotehnološki razvoj pa to dvoje zahteva ves čas. Čaka nas torej še veliko dela.