Izjemna divjina
Mozambik se v prizadevanjih za zavarovanje svojega največjega naravnega rezervata vse bolj opira na prebivalstvo, živeče v njem.
Niassa, ki je z 42.000 kvadratnimi kilometri večja od Švice, je bila ustanovljena leta 1954 kot lovski rezervat, leta 1999 pa je postala zavarovano območje. To je eno najobsežnejših območij afriške divjine, za katero pa svet še ni bil slišal. Zaradi odmaknjenosti se zdi, da se je čas tam ustavil, a obenem si območje še vedno celi rane po krvavi 16-letni državljanski vojni, ki se je končala leta 1992. Tam živijo vzhodnoafriške “zvezde” – sloni, bivoli, levi, afriški hijenski psi – pa tudi manj znane živali, kot so grantova zebra, malavijska impala in niaški gnu.
Prostrana savana je tam prepredena z gozdovi in poplavnimi ravnicami ter posejana z granitnimi otoki – skalnimi osamelci, ki se dvigajo z ravnice kot galeje iznad gladine oceana. Ljudje so na tem območju živeli in trgovali že v prazgodovini, o njihovi zgodnji navzočnosti pričajo artefakti iz kamene dobe in upodobitve na granitnih “platnih”. Živeli so od tistega, kar
so ponujali gozdovi in reke, lovili so divje živali in ribe, nabirali med, sadje in oreške ter les za kurjavo in zdravilne rastline. V svoj vsakdanjik so vključili tudi poljedelstvo in gojili koruzo, arašide, stročnice, sezam, sirek in rastline za prodajo, kot je tobak. Danes več kot 60.000 prebivalcev zaselkov po vsej Niassi še naprej živi od zemlje, čeprav skupna upravitelja rezervata – mozambiška Nacionalna uprava za ohranitvena območja (ANAC) in organizacija Wildlife Conservation Society s sedežem v ZDA – nadzorujeta ribolov in lov. Izdaja dovoljenj je urejena tako, da so omejeni čas, kraj in način ulova rib. Lov divjih živali za prehrano ali prodajo krajevnim trgovcem je zdaj prepovedan. Ljudi spodbujajo k reji rac, piščancev in kuncev za nadomesten vir beljakovin.
Nobenega zagotovila ni, da se bo to starodavno sodelovanje, ki je iz številnih delov Afrike že izginilo, v Niassi ohranilo. V Južnoafriški republiki je “lov na divji med zdaj zelo redek,” pravi Spottiswoodova. “Ptice nas še naprej kličejo, vendar le malo ljudi sliši njihov klic.” Če je laže kupiti rafinirani sladkor na tržnici v Mbambi, zakaj bi se lotevali tako napornega in najverjetneje bolečega dela, kot je nabiranje medu visoko na baobabu ali globoko v duplu drevesa sredi gozda?
Ko je Iwene spustil vedro na koncu vrvi iz lubja na tla, je gibčno splezal po zabitih količkih. Na tleh, kjer so se mu v svetlobi ognja roke lesketale od medu, se mu je na obrazu zarisal zadovoljen nasmeh. Bil je sladek večer v odročnih gozdovih Niasse.
Preberite celoten članek v reviji National Geographic.
