Izgubljeni svet
Ko so se začeli premogovniki kakor razpoke širiti po avstralskem območju Hunter Valley, je zazvonil telefon v pisarni Glenna Albrechta. Bilo je na začetku tisočletja in Albrecht, profesor okoljskih ved, se je ukvarjal s tem, kako premogovništvo čustveno vpliva na lokalne skupnosti. Območje je več rodov slovelo po idiličnih poljih lucerne, konjskih farmah in vinogradih. Čeprav je premogovništvo že v preteklosti postalo sestavni del tamkajšnjega gospodarstva, se je tedaj nenadoma okrepilo, saj so rastoče svetovno povpraševanje in nove tehnologije pridobivanja sprožili val odpiranja novih premogovniških obratov po vsem porečju reke Hunter.
KRAJI, KI SO NAM LJUBI, SE SPREMINJAJO. ZARADI TEGA PLAČUJEMO ČUSTVENI DAVEK, “NEKAJ PODOBNEGA DOMOTOŽJU”.
Glas o Albrechtovem zanimanju se je razširil, pretreseni prebivalci pa so komaj čakali, da povedo vsak svojo zgodbo. Opisovali so eksplozije, ki stresajo tla, nenehni ropot strojev, srhljivi soj industrijskih luči, ki razsvetljujejo noč, in agresivni črni prah, ki prekriva njihove domove in vdira vanje. Skrbelo jih je, kakšen zrak dihajo in kakšno vodo pijejo. Domača pokrajina je izginjala, a bili so povsem brez moči, da bi temu naredili konec.
Premogovnik Mount Thorley Warkworth 
Nekateri prebivalci območja so širjenje rudnikov sicer skušali ustaviti po sodni poti, toda marsikateri med njimi je potreboval delo in našel ga je v rudnikih. Nazadnje so prevladali interesi premožnih lastnikov teh. Pokrajino je bilo skupaj z dobršnim deležem družbenega tkiva, ki je zraslo na njej, mogoče prišteti med postransko škodo.
LORINO, RUSIJA
65.50°N, 171.70°W
“NE MOREMO PRIDELOVATI ZELENJAVE. ŽIVIMO LAHKO LE OD TEGA, KAR NAM DAJE MORJE.NAŠI PREDNIKI SO SE RAVNALI PO TOPLEJŠIH IN HLADNEJŠIH OBDOBJIH.SPLOH NE VEMO, KAJ SE DOGAJA.”
Čukotski lovci na obali v bližini ruske vasi Lorino razkosavajo sivega kita. 
Ina Tinelina (na levi) je za družinsko kosilo pripravila kitovo meso in juho iz zelenjave. 
Stanislav Vikvitke južno od ruske vasi Lorino harpunira mroža.
LEDENIK COLQUE PUNKU, PERU
13.54°S, 71.23°W
“UPRAVIČENO NAS SKRBI, SAJ SMO VENDAR VODA, MAR NE? LJUDJE SMO VODA. TAKO NAS UČIJO ŽE V ŠOLI. TO, DA JE Z LEDENIKI KONEC, NAM GOVORI, DA BO TUDI Z NAMI TAKO ALI DRUGAČE KONEC.”PLESALEC CLARK ASTO, PRIPADNIK KISPIKANČIJEV
Kispikančiji se pred zoro gnetejo ob svečah in ob vznožju ledenika. 
Možje, pripadniki perujskih Parurov, molijo pred ledenikom.