Izgubljena ladja

Štiriinštirideset metrov dolga Endurance, pravi navtični čudež, je veljala za eno najmočnejših lesenih ladij svojega časa. Zgrajena je bila iz masivnih tramov iz norveške jelke, obdana z zaščitno prevleko iz najtršega lesa vrste Chlorocardium rodiei in opremljena z dva metra debelo kobilico iz masivnega hrasta. Čeprav je bila močna, je bila namenjena razmeroma nezahtevnim nalogam, denimo prevažanju bogatašev do roba arktičnega ledu na lov na polarnega medveda. Shackleton jo je kupil, jo priredil za tovor in posadko odprave, dodal ute za več deset vlečnih psov in spremenil ime na krmi. Potem ko je Endurance devet mesecev tičala v ledu, sta se krmilo in krmna statva zaradi pritiska ledu izruvala in nastale so luknje, skozi katere je v ladjo začela vdirati voda. Enaindvajsetega novembra 1915 ob petih popoldne so možje, ki so se bili utaborili na ledeni plošči in z grozo spremljali dogajanje, opazili, da se krma dviguje v zrak. “Ni je več, fantje,” je bilo vse, kar je zmogel reči Shackleton, ko je ladja zdrsnila v ledeni grob.

Nihče si ni bil mislil, da bo trpežno plovilo še kdaj videl. Celo ko so z vse naprednejšo podmorsko tehnologijo globoko v oceanih že odkrili potopljene ladje, kot sta Titanik in Bismarck, je iskanje Shackletonove barkantine zaradi izjemno dragega in tehnično zahtevnega raziskovanja pod ledom Weddllovega morja ostajalo zgolj pobožna želja. Vse do leta 2018, ko je nizozemska dobrodelna organizacija Flotilla Foundation sporočila, da namerava financirati prvi poskus iskanja Endurance. Shears je bil imenovan za vodjo odprave, Bound za direktorja raziskovanja. Odprava naj bi se začela na začetku leta 2019.

Toda Weddllovo morje velja za enega najmanj gostoljubnih krajev na planetu in posadka se je celo z najnovejšimi podvodnimi vozili, ki ji jih je dalo na voljo podjetje za morsko robotiko Ocean Infinity, le z največjo težavo prebijala naprej. Spremljanje oblike ledenih plošč ter smeri in hitrosti gibanja morskega ledu iz leta v leto je bilo še vedno le na pol znanost, druga polovica je bila prepuščena ugibanju. Pri določanju dela morskega dna, ki bi ga veljalo prečesati, pa se je bilo treba opreti na sto let stare koordinate.

Petega marca so raziskovalci že začeli izgubljati upanje. Obdelali so bili 81 odstotkov iskalnega polja in našli le nekaj sicer mikavnih, z blatom prekritih jadrnikov in grudic premoga. Vincent je v kabini pisal poročilo o stanju odprave in v njem pojasnjeval, da ladijske razbitine še niso našli. Shears in Bound sta zunaj na morskem ledu, stran od drugih članov ladijske posadke, razmišljala, kako novico sporočiti financerjem in več tisoč šolarjem, ki so v okviru izobraževalnega programa Reach the World spremljali odpravo prek spleta. Toda Shearsa je nenadoma preplavil nenavaden občutek. Obrnil se je k
Boundu. “Mensun, vem, da bo danes srečen dan. Mislim, da jo imamo pod nogami.”

Malo po 16. uri je Vincent po radiu prejel klic. Na drugi strani je bil Caillens. Prenesel mu je sporočilo pilota Sabertootha Robbieja McGunnigla – ta je delal v operativni kabini, mobilnem prostoru s tremi sedeži, velikem 3 krat 2 metra, napolnjenem z računalniškimi zasloni in krmilniki za avtonomno podvodno vozilo – češ da so zaznali pisk sonarja. Zelo močan pisk. Vincent se je podvizal na zadnjo palubo in McGunniglu naročil, naj vozilo obrne za 180 stopinj. Vincent se spominja, da je bila podoba, ki se je izrisala na zaslonu, naravnost osupljiva: zagledal je jambore in zgornjo ladijsko palubo.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.