Izbrisani

Težave Mirjane Učakar, izjemne aktivistke izbrisanih, so se začele prav zato, ker so o njenem rojstvu obvestili drugo republiko. Pa tega ni vedela. Rodila se je na Ptuju. Mama je bila Slovenka, oče Srb, a po drugi svetovni vojni sta se ustalila v Sloveniji. Mirjana je ves čas živela tu, v očetovem rojstnem kraju je bila mogoče trikrat v življenju. In vendar je po osamosvojitvi Slovenije postala tujka v svoji domovini. Večkrat je morala slišati, naj se “vrne domov”.

“Prepričana sem bila, da sem sama, da se je zgodilo samo meni. Potem so me začeli prepričevati, da sem morala kaj narediti hudo narobe. Oče je bil Srb, ki je živel na Hrvaškem v Vinkovcih in je bil tam vpisan v državljansko knjigo; leta 1953 so tudi mene vpisali v Vinkovcih. Leta 1992 sem za Slovenijo postala Hrvatica. Po dveh letih me je odvetnik, sošolec iz gimnazije, prepričal, da sem si začela urejati hrvaško državljanstvo. V Varaždinu sem se prijavila pri nekem znancu in v 15 minutah uredila zadeve na tamkajšnji upravni enoti. Dobila sem potni list in osebno izkaznico. Takrat mi je bilo v bistvu pomembno samo to, da sem spet nekdo, da obstajam. Spet sem lahko šla na ulico. Dve leti sem se izogibala ljudem. Ves čas me je bilo strah. Že ko je pozvonil poštar, mi je kri zledenela od strahu.”

Uslužbenci upravnih enot so z uradniško neobčutljivostjo in brezbrižnostjo do ljudi izpolnjevali interno navodilo Ministrstva za notranje zadeve RS in sistematično brisali pravice: pravico do dela, socialne (zdravstveno in pokojninsko zavarovanje) in stanovanjske pravice. V svoji poslušnosti so ljudem vzeli osebnost in jih zaznamovali kot kriminalce. Ali Berisha se je neke nedelje leta 1987, ko je imel 16 let, preselil v Maribor iz Peći na Kosovu. Takoj v ponedeljek je nastopil redno zaposlitev. Ko se je 23. maja 1993 vračal z dopusta v Nemčiji, so ga na meji ustavili in mu vzeli dokumente. Naslednji dan je bil že na letalu za Tirano. Uradnik je tako hitel z izvrševanjem ukazov, da je v svoji nevednosti Roma, rojenega na Kosovu, deportiral v Albanijo. Od tam so ga vrnili v Slovenijo. Tako se je znašel v ljubljanskem azilnem domu za tujce, od tam pa je pobegnil v Nemčijo. Uradniško nespoštovanje najosnovnejših človekovih pravic je njegovo življenje in pozneje tudi življenje njegove družine spremenilo v pekel, iz katerega še danes ni našel izhoda. Težko bi zapisali, da čaka na rešitev položaja svoje družine dvignjenih rok. V Strasbourgu je dobil dve bitki na Evropskem sodišču za človekove pravice (leta 2012 in 2014).

Lana Zdravković, raziskovalka in aktivistka, opozarja, da čeprav je Ustavno sodišče RS izdalo dve odločbi, v katerih jasno piše, da je bil izbris neustaven, je slovenska politična elita to grozljivo dejanje ves čas upravičevala s sovražnim govorom. Slišali smo besede, kot so okupatorji, kriminalci, preračunljivi manipulanti … Med njimi je bilo 5360 otrok. Norija je leta 2004 celo pripeljala do referenduma o sprejetju tehničnega zakona, ki naj bi uredil pravice izbrisanih. Na njem so se volilni upravičenci – volilna udeležba je bila 31,45-odstotna – s 94,68 odstotka glasov izrekli proti sprejetju zakona. Skupina 11 izbrisanih je leta 2006 na Evropskem sodišču za človekove pravice sprožila postopek, ki je trajal skoraj osem let. Sodišče je potrdilo kršenje pravic in ugotovilo, da do takrat sprejeti državni ukrepi niso zadostovali za celovito popravo krivic. Sloveniji je naložilo, naj do 26. junija 2013 pripravi poseben mehanizem za priznavanje odškodnine izbrisanim prebivalcem.

Blaž Kovač, vodja projektov pri organizaciji Amnesty International, pravi, da je slovenska zakonodaja danes zapisana tako, kot da država nima kakega resnega namena popravljati krivice. “Odškodninski zakon je sicer uvedel neke pravice, ampak v praksi to pomeni zelo malo. Mogoče je še najkonkretnejša pomoč tistih mizernih 50 evrov odškodnine za mesec stanja izbrisanosti, ampak kakšnega pravnega svetovanja, pomoči pri reintegraciji nismo zasledili. Država ni obveščala. Pričakovala je, da bo to naredila civilna družba.” In tudi je. Angažirali so se nekatere nevladne organizacije, redki posamezniki in seveda sami izbrisani. Vendar jih je premalo, da bi jih lahko vsi slišali.
Trivo Damjanić, sam izbrisan, k urejanju odškodnin spodbuja predvsem otroke, danes pravzaprav že odrasle, ki jih nova država ni zgolj izbrisala, temveč so z razpadom Jugoslavije postali tudi apatridi, ljudje brez državljanstva. Socialna delavka Zorica Dmitrašinović se je rodila leta 1990. Ima rojstni list, izdan v Sloveniji, ima slovensko davčno številko, zavarovana je bila v Sloveniji prek očeta, ki je delal v Cinkarni Celje. Vse se je ujemalo. Le na upravni enoti so njen celjski naslov prečrtali in z roko napisali, da se je odselila. Nihče ne ve, kdo je to naredil, kdaj in zakaj. Šele za 18. rojstni dan si je lahko uredila bosanske dokumente. Do takrat je bila apatridka, brezdomovinka. Ob pomoči Triva Damjanića se je neuspešno borila za slovensko državljanstvo. “Bi želeli živeti v Sloveniji?” jo moram vprašati. “Ja,” zatrdi. “To je moja pravica.” Ostanem brez besed. Ne morem verjeti, kakšnih ljudi se otepa Slovenija. Spomnim se žene Alija Berishe. Čeprav neusmiljeni uradniški aparat še vedno uničuje življenje njeni družini in ji ga vedno znova in znova greni, je z največjo ljubeznijo izvezla slovensko zastavo.