Iz oči v oči s fanatiki

SAM PRIDE ODPIRAT VRATA. Brez oboroženih stražarjev, nič se nima namena skrivati. Abu Bakar Baasyir živi v skromnem pritličnem domu v dijaškem naselju internatske šole, ki jo je pomagal ustanoviti v mirni vasici Ngruki sredi osrednjega višavja poglavitnega indonezijskega otoka Java. Star je 71 let, suh kot trlica, z belo kozjo bradico in živahnimi temnimi očmi, ki jih povečujejo zlato obrobljena očala. Menda je duhovni vodja militantne islamistične skupine Jemaah Islamiyah, ki jo povezujejo z vsaj pol ducata bombnimi napadi v Indoneziji v zadnjem desetletju, tudi s pogubnima eksplozijama v balijskih nočnih lokalih leta 2002 in morda samomorilskimi bombnimi napadi v luksuznih džakartskih hotelih letos poleti.

Sam zanika vpletenost v nasilje in se mu je kot kakemu uspešnemu mafijskemu šefu doslej še vedno uspelo izogniti temu, da bi mu dokazali povezanost s katerimkoli od napadov. Dvakrat je odsedel kazen v zaporu – skupaj manj kot štiri leta – za manjše obtožbe, ki niso bile neposredno povezane z bombnimi napadi. Islamska internatska šola, ki jo je pomagal ustanoviti, pa je bila očitno središče mreže džihadistov, ki so se odločili ustanoviti islamsko državo v Jugovzhodni Aziji: več nekdanjih dijakov, ki so maturirali v Ngrukiju, je bilo obsojenih zaradi vpletenosti v večje bombne napade. Nobenega dvoma ni, da so Baasyirjevi nauki navdihnili stotine, morda tisoče ubojev in napade proti “odpadniškim” muslimanskim skupinam, ki ne sodijo k osrednjemu islamu. Kljub temu še vedno sam odpira vhodna vrata. “Vstopite,” reče po indonezijsko. “Spijte kozarec soka.”