Meso divjih živali je v številnih skupnostih na srednjeafriškem podeželju že od nekdaj eno od osnovnih živil. Okoljevarstvene skupine danes najbolj skrbi negativni vpliv, ki ga ima na krhke gozdne ekosisteme pretiran lov. Ta je namreč posledica naraščajočega povpraševanja po divjačini v večjih mestih, predvsem v Brazzavillu in sosednji Kinšasi, glavnem mestu Demokratične republike Kongo, ki imata skupaj 16 milijonov prebivalcev.

“Iz gozdov v porečju Konga vsako leto pridobimo več kot pet milijonov ton mesa divjih živali. Večinoma potuje v urbana središča, vendar ne zato, ker bi ga ljudje potrebovali za preživetje, temveč bolj kot luksuzno blago,” mi je povedal Lude Kinzonzi, pomočnik pri projektu Bushmeat.

Levji delež mesa divjadi prispe v Brazzaville skozi mesto Ouésso, ki leži na zahodnem bregu reke Sangha več kot 800 kilometrov severneje. Ouésso s približno 30.000 prebivalci velja za mesto, kjer beljakovin ni na pretek, zato uživanje hrane iz gozda ni prestiž, temveč nuja. Ljudje se prehranjujejo predvsem z ribami, divjačino, zelenjavo, kruhom iz kasave ter z domačim in uvoženim mesom. Ouésso je pristanišče in obenem izhodišče za severnejša območja s koncesijo za sečnjo, ki z vseh strani obdajajo enega od najbolj odmaknjenih deževnih gozdov na planetu, to je več kot 4200 kvadratnih kilometrov velik narodni park Nouabalé- Ndoki na meji s Srednjeafriško republiko. Vsak dan ob sončnem vzhodu se iz Ouéssa odpravi nekaj drevakov, ki divjačino pobirajo po več deset manjših vaseh ob rečnih bregovih. Ko se čolni vrnejo, mladi moški z vozovi odpeljejo blago na mestne tržnice; nekaj mesa takoj prekadijo, ženske z dojenčki na hrbtu pa se s prodajalci dogovarjajo za najboljše cene.

Goril, slonov in šimpanzov, ki so vsi ogroženi, je bilo na tržnicah Ouéssa včasih na pretek. Zaradi strožjega varstva in zaradi zaporne kazni, ki čaka vsakogar, ki bi ga ujeli pri ubijanju ali prevozu omenjenih živali, zdaj skorajda niso več naprodaj. Vendar pristojni predvidevajo, da se naskrivaj še vedno prodajajo. Na glavni tržnici v Ouéssu sem videla, kako nad ogljem prekajujejo antilopje in opičje meso. Prodajalci so živali razsekali, takoj ko so prispele na tržnico. Roke in stopala – na las podobni človeškim – belonosih opic, ki jih je mogoče prepoznati po beli lisi na nosu, in de brazzovih zamorskih mačk, poimenovanih po italijanskem raziskovalcu, ki je ustanovil Brazzaville, so odvrženi ležali na robovih desk za rezanje. Ker ni mogoče ugotoviti, kje so bile živali ubite, tudi ni mogoče presoditi, ali so bile ulovljene zakonito. Policija zato dosledno izvaja zakone, povezane z zavarovanimi vrstami. Ena od prodajalk mesa mi je rekla, da bi rada spet prodajala gorilo, slona in bongo (zavarovana antilopa). S tem bi obogatela, je dejala. “Ljudje bi bili navdušeni.”