Iz globin

Voda mi hladi kožo, tišina je popolna, in ko lebdim nad ladijskimi razbitinami, občutim mir in hvaležnost; prevevajo me čustva, kakršna te obhajajo, ko se vrneš domov.Kdor bi se z menoj potopil pod gladino – ne pregloboko, morda kakih pet metrov – bi videl še približno 30 drugih potapljačev, v parih po dva in dva. Kljub močnim tokovom ob obali Key Larga na Floridi mirno lebdijo na mestu in opravljajo meritve ali skicirajo potopljene ostaline, obrasle s koralami. Prvič pomagam pri kartiranju tistega, kar je ostalo po brodolomu.

Večina potapljačev je Afroameričanov. Usposabljamo se za ljubiteljske podvodne arheologe in pridobivamo veščine, potrebne za sodelovanje na odpravah in pomoč pri dokumentiranju razbitin suženjskih ladij, ki jih odkrivajo po vsem svetu. Ladij, kot so São José Paquete d’Africa v Južnoafriški republiki, Fredericus Quartus in Christianus Quintus v Kostariki ter Clotilda v ZDA. Po podatkih Nafeesa Khana, profesorja na Pedagoški fakulteti Clemsonove univerze in svetovalca pri podatkovni zbirki o čezatlantski trgovini s sužnji, so od 16. do 19. stoletja, ko je ta trgovina potekala, na takšne ladje prisilno vkrcali približno 12,5 milijona Afričanov.

“Opravili so vsaj 36.000 plovb,” trdi. Približno tisoč ladij je verjetno potonilo.Prav s tem se ukvarja skupina Diving With a Purpose (Potapljanje z namenom), ki usposab­lja potapljače za iskanje in ohranjanje zgodo­vinskih in kulturnih ostalin globoko pod vodo. Od ustanovitve leta 2003 je usposobila približno 500 potapljačev, da pomagajo arheologom in zgodovinarjem pri iskanju in dokumentiranju takih ladij. Namen skupine je pomagati zlasti temnopoltim pri odkrivanju zgodovine in raz­iskovanju njihovih korenin.“Če se k ostankom suženjske ladje potaplja Afroameričan, je to precej drugače, kot če to počne kdo drug,” pravi legendarni potapljač Albert José Jones, soustanovitelj Nacionalnega združenja temnopoltih potapljačev in član izvršnega odbora DWP. “Pri vsakem potopu se zaveš dveh stvari: da so bili na ladji morda tvoji predniki in da imaš zgodovino. Tvoja zgodovina se ni začela na obalah ZDA. Ni se začela s suženjstvom.

Začela se je v Afriki na začetku časa, na začetku civilizacije.”Nacionalni muzej afroameriške zgodovine in kulture v Washingtonu predstavlja delo DWP v okviru projekta “Slave Wrecks”, mreže skupin, ki odkrivajo in dokumentirajo ostanke suženjskih ladij in si prizadevajo, da bi zgodovinska znanost trgovanje s sužnji osvetlila z več plati.Člani društva Diving With a Purpose nam “s svojimi potapljaškimi spretnostmi pomagajo pri razkrivanju zgodb tistih, ki so potonili z ladjami,” pojasni Lonnie Bunch III., ustanovni direktor muzeja in sekretar Smithsonove ustanove. “O nekaterih plateh suženjstva vemo zelo veliko. Toda še vedno je ogromno tistega, česar ne vemo. Rekel bi, da nas v vodnih globinah čaka še posebej veliko neznanega.”

Pod vodo. Tu, v globini pod mano. Čarobno je čutiti oceanski vetrič na koži in pršenje morske vode, ko po celodnevnem delu s čolnom hitimo domov. Ko gledam utrujene obraze ljudi okrog sebe in vem, da so ti navadni ljudje – učitelji, javni uslužbenci, inženirji, študenti – kljub natrpanemu urniku tu, ker se radi potapljajo in ker verjamejo v to pomembno delo, mi je toplo pri srcu.Ko se vračamo domov, slišimo glas glavnega inštruktorja Jaya Haiglerja, njegov značilni glasni smeh, vidimo iskrice, ki se mu krešejo v očeh, in se ne moremo upreti njegovemu nalezljivemu ve­selju, ko tiho reče, preden zadrema: “Za to živim.”Morda se tudi vi ne boste mogli upreti.

Če začnemo na začetku – na začetku po­tovanj s tistih obal na te in v ladijski not­ranjosti – bomo morda odkrili malo znana zgodovinska dejstva, v globinah izginule zgodbe. Potem lahko začnemo prepletati davno izgubljene niti, ki nam pomagajo bolje razumeti, kako smo zavezani preteklosti in drug drugemu, ter spremeniti pogled na to, kdo smo kot družba in kako smo prišli do tu, kjer smo danes.Tesno smo povezani s tistimi, ki so prestali to potovanje čez ocean. Povezani smo tudi s približno 1,8 milijona tistih, ki so na poti umrli. Atlantski ocean je poln pozabljenih človeških bitij, katerih imen najbrž nikoli ne bomo izvedeli in za katerimi ni nikoli nihče žaloval. Duš sanjačev, pesnikov, umetnikov, mislecev, znanstvenikov, kmetov. Bili so več kot le tovor ali telesa, natlačena v podpa­lubju. Več kot brezimni statistični podatki. Več kot ljudje, prisiljeni v suženjstvo.

Dan obračuna je pred vrati. Čas je, da njiho­ve zgodbe dvignemo iz globin, da jih povemo takšne, kot so, resnične in čarobne – z ljubeznijo, dostojanstvom in spoštovanjem. Končno bomo pomagali zaceliti rano, ki se je predolgo gnojila. To so sanje. To je obljuba. To je obet tega dela, tega vstajenja iz vodnega groba, za katerega si prizadeva DWP.Te ladje “nam omogočajo, da izkažemo čast tistim, ki niso preživeli,” pravi Bunch. “Omogočajo nam, da se skorajda dotaknemo svetih prostorov, ki niso le prostori smrti, temveč tudi prostori spomina. In dokler bomo odkrivali te prostore, dokler se bomo potapljali k tem ladjam, dokler bomo spoznavali, karkoli lahko spoznamo, ti ljudje, katerih imen ne bomo nikoli izvedeli, niso izgubljeni. Spominjamo se jih.”