Iskanje sreče

Kdo je najsrečnejši na svetu? Morda Alejandro Zúñiga, zdrav možak srednjih let, oče sedmih otrok, ki preživi med ljudmi vsaj šest ur na dan in ima precej prijateljev, na katere se lahko zanese. Spi vsaj sedem ur na noč, na delo hodi peš in si vsak dan praviloma privošči šest obrokov, sestavljenih iz sadja in zelenjave. Ne dela nič več kot 40 ur na teden, službo ima rad in sodelavci so mu v veselje. Nekaj ur na teden opravlja prostovoljno delo; ob koncu tedna se posveča veri in strasti do nogometa. Skratka, s svojimi vsakdanjimi odločitvami je zadovoljen, sprejema pa jih še toliko laže, ker živi med enako mislečimi v zelenem, zmerno toplem Osrednjem podolju v Kostariki. Druga kandidatka bi lahko bila Sidse Clemmensen. Z ljubečim partnerjem in tremi majhnimi otroki živi v tesno povezani skupnosti sostanujočih družin, ki si pomagajo pri hišnih opravilih in varstvu otrok, obede pa pripravljajo v skupni kuhinji. Po poklicu je sociologinja, v službi se vsak dan posveča zanimivim nalogam.

KostarikaNad konjem, ki se pase na rodovitnem območju v kostariškem severnem nižavju, se dviguje ognjenik Arenal. Zaradi hribovitosti ozemlja se tu niso razvile velike kmetije kot drugod v Srednji Ameriki, zato ni v deželi nikoli gospodoval močan zemljiškoposestniški razred. Kostariški mali zemljiški posestniki so volili predsednike, ki so pripisovali velik pomen izobraževanju, zagotavljali čisto vodo, uvedli socialno varnost in v večini vasi ustanovili brezplačne ambulante.

Vsi družinski člani kolesarijo na delo, po nakupih in v šolo, zato so čili. Zmerno visoko plačo ima krepko obdavčeno, a je družina v zameno za to deležna brezplačnega zdravstvenega varstva in izobraževanja, sama pa ima zagotovljeno pokojnino, ko se ji bo iztekla delovna doba. Ljudje v Ålborgu na Danskem, kjer živi, so prepričani, da vlada skrbi, da jih ne bo doletelo nič hudega. Potem je tu še Douglas Foo. Uspešen poslovnež, ki vozi 630.000 evrov vreden BMW in živi v osem milijonov evrov vredni hiši. Poročen je in ima štiri lepo vzgojene otroke odličnjake. Med šolanjem se je preživljal sam, opravljal je kar štiri službe, nato je ustanovil podjetje in to se je naposled razraslo v 50 milijonov evrov vredno multinacionalko. Šestdeset ur na teden je zaposlen z delom v podjetju in s človekoljubno dejavnostjo. Pridobil si je spoštovanje zaposlenih, stanovskih tovarišev in širše skupnosti. Trdo je garal, da se je dokopal do uspeha, a kot rad prizna, si takega življenja ne bi mogel ustvariti nikjer drugje kot v Singapuru. Zúñiga, Clemmensenova in Foo ponazarjajo tri determinante sreče, ki se med seboj dopolnjujejo in prepletajo v trajno srečo. Pravimo jim zadovoljstvo, osmišljenost življenja in ponos. Poleg tega živijo v državah, kjer si za te determinante sreče prizadevajo.

Kliknite na sliko za povečavo.

Ko se bomo seznanili z vsakim od njih in si podrobneje ogledali domovine vseh treh, se nam bo razkrilo, zakaj so ljudje tam veliko srečnejši kot drugod. Vzemimo Zúñiga, ki tako kot številni Kostaričani polno uživa v prijetnem vsakdanjem življenju na kraju, kjer je stresa kolikor mogoče malo in zadovoljstva kar največ. Strokovnjaki pravijo taki sreči izkustvena sreča ali spodbudni učinek. V raziskavah jo merijo tako, da ljudi sprašujejo, kako pogosto v 24 urah se nasmehnejo, zasmejijo ali občutijo veselje. Zúñigova dežela ne le da velja za najsrečnejšo v Latinski Ameriki; tamkajšnji ljudje poročajo tudi o več vsakdanjih spodbudnih občutjih kot kjerkoli drugje na svetu. Clemmensenova pooseblja srečo, značilno za osmišljeno življenje Dancev. Tako kot pri vseh oblikah sreče naj bi bilo tudi pri tej poskrbljeno za zadovoljevanje temeljnih potreb, tako da se ljudje lahko brez skrbi prepuščajo uživanju v delu in prostem času. Strokovnjaki pravijo temu evdajmonska sreča, izraz je izpeljan iz starogrške besede, ki pomeni “srečen”. O takšni sreči je govoril že Aristotel, ki je bil prepričan, da resnična sreča lahko izvira samo iz osmišljenega življenja – ko počneš kaj, kar je vredno početi. Gallup meri to s spraševanjem anketirancev, “ali so se včeraj česa naučili ali izvedeli kaj zanimivega”. Na Danskem, v deželi, ki se zadnjih 40 let po meritvah sreče v Evropi najdosledneje uvršča v vrh, se je družba razvila tako, da ni težko živeti zanimivo. Foo pa – z vsemi svojimi prizadevanji in dosežki – v skladu s slovesom Singapura, kjer naj bi čutili tako rekoč fanatično slo po uspehu, ponazarja srečo, ki bi ji lahko rekli “zadovoljstvo z življenjem”. Sociologi jo pogosto merijo tako, da sprašujejo ljudi, kako bi ocenili svoje življenje z ocenamiod nič do deset. Temu pravijo tudi ocenjevalna sreča. Mednarodno velja za zlati merilni standard blaginje. Po zadovoljstvu z življenjem se Singapur zanesljivo uvršča na prvo mesto v Aziji.

María del Carmen Yoursrecha Paterson (desno) vodi restavracijo v Limónu in si je med delom privoščila nenačrtovan oddih – v bližnjem baru se je zazibala ob zvokih ritmične glasbe. Kostaričani znajo uživati trenutek, prav tako si znajo vzeti čas za svojce in prijatelje.

Raziskovalci, ki vsako leto objavljajo Poročilo o sreči po svetu (World Happiness Report), so ugotovili, da približno tri četrtine človeške sreče izvirajo iz šestih dejavnikov: zdrave gospodarske rasti, visoke pričakovane življenjske dobe, kakovostnih socialnih stikov, širokosrčnosti, zaupanja in svobode, da živiš, kot ti ustreza. Ti dejavniki pa se ne udejanjijo kar po naključju; tesno so povezani z vodenjem države in uveljavljenimi kulturnimi vrednotami. Z drugimi besedami, na najsrečnejših krajih gojijo srečo za tamkajšnje prebivalstvo. Da bi John Helliwell, eden od urednikov poročila, ponazoril vpliv kraja bivanja na srečo, je analiziral 500.000 vprašalnikov, ki so jih izpolnili priseljenci, ki so se v mniulih 40 letih priselili v Kanado iz sto dežel, od katerih številne veljajo za precej manj srečne. Prav neverjetno, a s sodelavci je ugotovil, da so priseljenci v nekaj letih po prihodu iz krajev, kjer so ljudje bolj nesrečni kot v Kanadi, začeli poročati o večji stopnji sreče v novi domovini. Očitno je že samo okolje prispevalo k temu, da so bili srečnejši. Zúñiga, Clemmensenova in Foo si vneto prizadevajo uresničiti zastavljene cilje, a ne za ceno veselja in smeha, in so ponosni na svoje početje in dosežke. To jim v marsičem omogoča kraj, kjer živijo – njihova država, skupnost, soseska in domače družinsko okolje – s tem, ko jih neopazno spodbuja in nenehno potrjuje v vedenju, ki vodi v dolgotrajno blaginjo.

VIDEO: posnetek je v angleščini