Iskalec zapuščine Majev

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografija: Arne Hodalič

DR. IVAN ŠPRAJC, predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani, je vrhunski strokovnjak za majevsko arheologijo in mezoameriško arheoastronomijo; s tem se ukvarja skoraj 30 let. V zakladnico znanj je doslej prispeval že veliko, letos spomladi pa je v odmaknjeni džungli Jukatanskega polotoka v Mehiki znova vodil delo mednarodne ekipe in prišla je do odmevnega odkritja. Veliko, dotlej neznano mesto, katerega ruševine so odkrili, so poimenovali Chactún (Rdeči (ali Veliki) kamen). Odpravo je podprlo tudi društvo National Geographic Society.

Kako je prišlo do tega odkritja?
To je bila osma sezona projekta arheoloških raziskav na jugovzhodu mehiške države Campeche. Delali smo, tako kot prejšnja leta, na podlagi stereoskopskih letalskih posnetkov, in si izbrali območje, kjer so ti nakazovali, da so pod džungelskim rastjem ruševine. Ko so kompleksi dovolj veliki, kot je bil ta, ki smo ga odkrili letos, se kljub poraščenosti vidijo določene oblike – denimo konfiguracija trgov, piramide … Nad velikostjo najdišča smo bili kljub tem fotografijam presenečeni – izkazalo se je za tako veliko, da smo za delo porabili vso sezono.

V čem je izjemnost odkritja?
Poleg velikosti mesta, ki je bilo eno največjih na tem območju – tri urbana jedra z monumentalno arhitekturo se raztezajo na površini okoli 22 hektarov – so nas presenetili kamniti spomeniki, namreč stele in oltarji. Še posebej zanimive so stele z glifi, vdolbenimi v štuku. Na stelah, kamnitih stebrih, so motivi in napisi navadno vdolbeni v kamnito površino. V tem primeru pa imajo kamniti stebri obloge iz štuka – zmesi peska in apnenega mleka – v katere so bili ti motivi in napisi vdolbeni. To je edinstvena najdba.

Kaj si obetate od nadaljnjih raziskav?
Najdišče bo pripomoglo k boljšemu razumevanju propada klasične kulture Majev v nižavju, do česar je prišlo v drugi polovici prvega tisočletja našega štetja, in k razumevanju prehoda v poklasično obdobje. Številne stele, ki smo jih našli, in njihovi odlomki so namreč v sekundarnem položaju, kar je še ena posebnost najdišča. Stele, nekdanji spomeniki, so bile znova uporabljene za namene, ki so bili drugačni od prvotnih – našli smo jih na trgih in kot vogalne kamne na igriščih za igre z žogo, nekateri odlomki pa so bili celo postavljeni na glavo.