Intervju Rok Rozman

Fotografija: Jan Pirnat

Za začetek se ozrimo v leto 2016, ko ste s tovariši kajakaši prvič veslali po balkanskih rekah in v medijih opozarjali na škodo, ki naj bi jo povzročila gradnja jezov. Kako se je to zgodilo?
Dve leti pred tem sva s prijateljem Žanom veslala po rekah v Čilu in srečala Avstralca Bena Webba, ki se je v Peruju boril proti postavljanju jezov. Naslednjeleto sva veslala v Albaniji po Vjosi, največji še vedno prosto tekoči reki v Evropi, kjer bi radi postavili 33 jezov. Z nama sta bila fotograf Anže in snemalec Nejc in posneli smo filmček o reki, ki ji grozi uničenje. Zato so nas jeseni 2015 povabili v Beograd na konferenco,kjer se je zbralo kup naravovarstvenikov z vsega sveta. Ugotovil sem, da se ne ujemamo.

Delajo zanimive stvari, ampak zaradi tega tako rekoč nihče ne neha uničevati rek. Za njihovo delo ne ve nihče. Sam pa sem bil prepričan, da lahko preprečimo gradnjo jezov letako, da zbudimo pozornost medijev in javnosti. Na balkanskih rekah nameravajo zgraditi 2700 hidrocentral, ki bodo marsikje zelo poslabšale življenje ljudiin škodile okolju. Predstavil sem načrt, ki sem si ga izmislil čez noč. Večina se mi je posmehovala, nekaj lokalnih organizacij, ki si skupaj s tam živečimi ljudmi prizadevajo preprečiti gradnjo jezov, pa mi je prisluhnilo. “Lahko pripeljem kup pisano oblečenih veslačev in napravimo cirkus,” sem rekel.

Tako smo spomladi 2016 pripravili prvi Balkan Rivers Tour, enomesečno akcijo, med katero smo skupaj s krajevnimi naravovarstveniki opozarjali na škodo, ki bi jo povzročili jezovi. Pritegnili smo izjemno pozornost medijev. Obsežno so poročali po vseh balkanskih državah, razen v Črni gori, pa tudi drugod po svetu. Zaradi strahu pred negativno publiciteto so se nekateri projekti začeli ustavljati. Lani smo izpeljali akcijo, ki se je osredotočila na Moračo v Črni gori in pri nas na Sočo. Letošnja se bo začela na začetku septembra na albanskih rekah, končala pa na začetku oktobra v Ljubljani pred parlamentom. V središču pozornosti bosta Mura in Sava, ki bi jo radi še bolj zajezili.

Ob povedanem se postavlja kar precej vprašanj. Pojasnite, prosim, najprej, kakšni so škodljivi učinki jezov. Sodobne hidroelektrarne imajo na primer ribje steze, ki ribam omogočajo prehajanje mimo jezov.
Ribje steze so izredno drage, stanejo lahko več milijonov evrov, in so, kot ugotavljajo, večinoma neučinkovite ali celo škodljive. Za ribe, ki se selijo navzgor po toku, da bi našle za drstitev primerno živahno tekočo, s kisikom bogato vodo, so ekološka past. Plenilci jih tu zlahka ujamejo, zato se v velikem številu zbirajo ob stezah. Riba, ki se jim izogne, pa nad jezom najde mirno vodo brez prodnatega dna, neprimerno za odlaganje iker. Ko mladice, kolikor se jih izleže, potujejo po toku navzdol, jih večina ne gre v stezo, ampak po glavnem toku, torej v turbine elektrarne. Jezovi uničujejo okolje tudi zaradi usedlin, ki ostanejo za jezom.

Zato se reka pod njim poglablja, to pa povzroči znižanje podtalnice. Tako lahko lokalno prebivalstvo ostane brez kakovostnegavira pitne vode, znižanje podtalnice škodi tudi gozdovom in posredno še drugemu živemu svetu. Na območjih zajezitev so vire pitne vode marsikje uničili neposredno. Zato so na reki Kruščici v Bosni pogumne ženske z lastnimi telesi mesece preprečevale začetek gradnje. Zaradi jezov reka usedlin ne odnaša v morje, to pomeni manj plaž in večjo poplavno nevarnost. Reke poleg tega krojijo mikroklimo, vplivajo na rodovitno zemljo … Učinki jezov so torej številni, med seboj prepleteni in daljnosežni.

Številka 2700 jezov, ki jo omenjate, je zelo visoka. Zakaj naj bi jih zgradili toliko?
Res je številka zelo visoka. Ko se poglobiš v stvari, ugotoviš, da gre skoraj brez izjeme za možnost lahkega zaslužka in za pohlep. V gradnjo so vključeni lokalni politiki, tuji vlagatelji in gradbeniki, ki imajo precejšen dobiček. Cena gradnje elektrarne je na koncu bistveno drugačna od prvotno navedene – občutno se poveča, včasih celo za nekajkrat. Zavedam se, da bo nekaj elektrarn treba zgraditi, vendar bi bilo smiselno postaviti recimo deset velikih, ne pa na stotine oziroma na tisoče majhnih. A tako lokalni politiki in gradbeniki ne bi prišli na svoj račun, zato se zelo zavzemajo za majhne elektrarne. Te poleti zaradi suše morda sploh ne bi delovale; tako je s tremi elektrarnami na pritokih Vjose.

Lani ste želeli opozoriti na problematiko Soče. Kaj točno ste imeli v mislih?
Pred nekaj leti je bil govor o zajezitvi Soče pri Kobaridu, a je predlog zbudil veliko odpora, zdaj pa bi gradili elektrarne na njenih pritokih. Vendar bi zajezitev pritokov zelo škodila tudi Soči. Želijo na primer zajeziti Učjo, eno najbolj posebnih rek v Sloveniji. Kot kaže, je že pred leti nekdo v tem videl priložnost za zaslužek, saj je to območje zaščiteno z Naturo 2000, izvzeti so le Učja in njeni bregovi. Sočo smo hoteli prikazati od izvira do morja. Območje od korit, do koder je dovoljeno veslati, do Tolmina, poznajo kajakaši z vsega sveta.
Tudi tisti, ki za Slovenijo sploh ne vedo. Od Mosta na Soči navzdol reke ne poznajo niti domačini. Zaradi jezov je njen spodnji tok grozljiv. Želeli smo opozoriti, kako pomembno je trajnostno upravljanje reke in njenih pritokov. Leta 2013 je slovensko podjetje ZaVita za Svetovni sklad za naravo (WWF) pripravilo izračun, kaj se finančno bolj izplača – ali elektrarne ali prosto tekoča reka, ki jo lahko izrabljamo v turistične namene. Izračun govori v prid turizmu. Seveda trajnostnemu in odgovornemu, saj lahko turizem, če ni dobro premišljen, uniči reko.