Internacija Japoncev

K o sem nekoč v javni knjižnici majhnega mesta Ashland v zvezni državi Oregon brskala za zanimivim čtivom, se mi je pogled čisto po naključju ustavil na črno-beli fotografiji otrok vzhodnoazijskega rodu, ki so nerazumljivo nasmejani zrli vame izza bodeče žice. “Le kje bi se to lahko dogajalo?” sem se spraševala, razmišljala, ali je posnetek nastal kje v Jugovzhodni Aziji, morda v času vietnamske vojne, in listala naprej po knjigi.

To je bil trenutek, ko sem – šele pri sedemnajstih – izvedela, da so v Ameriki med drugo svetovno vojno civiliste japonskega rodu zapirali v taborišča. Ker sem hči japonske priseljenke, me je to presenetilo še bolj, kot bi koga drugega. Kako je mogoče, da so Američani med vojno brez sodnih postopkov zaprli več kot 120.000 civilistov, med katerimi sta bili dve tretjini ameriških državljanov? Junzo Jake Ohara še danes težko odgovori na to vprašanje. “Po mojem so bili krivi predsodki; ne vem,” pravi 89-letnik, ki je bil zaprt tri leta. “Najbrž so se nas bali.”

Zgodovinski zapisi kažejo, da se odgovor ne skriva le v strahu in predsodkih, ampak tudi v moči politike, da oboje stopnjuje. Ta odgovor razkriva, kako se velika država, potem ko je doživela uničujoč napad, ni zapletla le v svetovno vojno, ampak tudi v boleč notranji boj glede svojih idealov – boj, ki se v resnici – glede na dogajanje v zadnjem času – še ni končal niti po 80 letih.

Po napadu Japonske na Pearl Harbor je dal predsednik Franklin D. Roosevelt z izvršnim ukazom 9066 več kot 120.000 ljudi japonskega rodu za več let zapreti v internacijska taborišča. Levo: skupine gradbincev na delu v zbirnem centru Puyallup, zaporu v zvezni državi Washington, ki ga je vlada olepševalno imenovala Taborišče sožitja (Camp Harmony).

Danes se internacija Japoncev omenja, ko se razpravlja o priseljencih, na primer o junijskem pridržanju migrantskih otrok in zapiranju njihovih staršev po prečkanju južne meje ZDA ter o prepovedi vstopa v državo ljudem iz nekaterih pretežno muslimanskih dežel. Leta 1980 je kongres imenoval komisijo za medvojne nastanitve in internacijo civilistov, ki je raziskala odločitev ameriške vlade o zapiranju ljudi japonskega rodu med drugo svetovno vojno. Podrobno je pregledala vladne dokumente, zbrala izjave več kot 750 prič, zgodovinarjev in drugih ljudi ter sklenila, da je sovraštvo do prebivalcev japonskega rodu tlelo že dolgo pred 7. decembrom 1941, ko je Japonska napadla Pearl Harbor. Od konca 19. stoletja je vse več politikov in delavskih voditeljev ostro agitiralo proti japonskim priseljencem in jih obtoževalo, da belopoltim Američanom odžirajo službe v kmetijstvu. Župan San Francisca James Duval Phelan je 7. maja 1900 dejal: “Kitajci in Japonci niso pravi državljani. Iz teh ljudi nikoli ne bi mogli postati ameriški državljani.” Ameriška delavska zveza je pri kongresu lobirala, da je z zakonom izključil vso “mongolsko” delovno silo. Urednik časopisa San Francisco Chronicle se je v uvodniku s tem strinjal: “Naša prva dolžnost je ohraniti Ameriko za Američane in belske narode, ki jih lahko asimiliramo in katerih otroci bodo živeli po ameriških merilih.”

V nastanitvenem centru Heart Mountain v Wyomingu so leta 1943 trije ameriški skavti, 14-letni Junzo Jake Ohara, 14-letni Takeshi Motoyasu in 16-letni Tetsuji Kato, salutirali ameriški zastavi. Fotograf Paul Kitagaki Jr. je leta 2013, 70 let pozneje, te moške poiskal in jih fotografiral pred Katovo hišo v Monterey Parku v Kaliforniji.

Kmalu se je pojavil vzorec omejevanja svoboščin ljudem japonskega rodu. Najprej je bilo z nepisanim sporazumom omejeno priseljevanje iz Japonske. V Kaliforniji Japonci niso smeli biti lastniki zemljišč. Nihče z japonskimi koreninami se ni mogel več zakonito poročiti z osebo bele rase. Potem je leta 1924 kongres sprejel prepoved priseljevanja za vse Azijce, tudi Japonce, z razlago, da niti po dolgotrajnem bivanju v ZDA ne bi mogli postati ameriški državljani.

Državljanstvo bi dobili samo njihovi otroci, ki bi se rodili v ZDA, saj to zagotavlja ustava. Ameriški voditelji so jasno pokazali, da Japonci v Ameriki niso zaželeni. Sovražnost se je še stopnjevala v 30. letih prejšnjega stoletja, ko je Japonska zasedla Mandžurijo in se širila naprej na Kitajsko. Ko so Japonci nepričakovano napadli Pearl Harbor, ubili ali ranili več kot 3500 ljudi, ohromili ameriško ladjevje in pahnili Ameriko v vojno, je bilo za prebivalce japonskega rodu v ZDA tako, kakor da bi prižgali vžigalico in zanetili kup suhega trsja.

Državo je preplavljal bes, ko je Japonska nadaljevala napadalni pohod po Tihem oceanu, zavzela Guam, otok Wake in Hongkong ter na Filipinih prisilila ameriške enote v vdajo. Američane je grabil strah, da bo kmalu napadla zahodno obalo ZDA, skupaj z njim pa so se bliskovito širile tudi lažne novice. Krožile so neutemeljene govorice, da so ljudje japonskega rodu na Havajih pomagali pri napadu na Pearl Harbor.