Hlastave gostije

V zahodni književnosti ne boste našli zgodb o orkah. Čeprav so kot nekakšna mitična bitja, gladkih teles, s kontrastnim črno-belim vzorcem in z usti s koničastimi zobmi, zaradi katerih so videti, kot bi se držale na smeh, jim pisci niso namenili kake pomembne vloge v priljubljenih romanih. Nobena orka ni postala slavna kot veliki beli kit Moby Dick. Predstavo o njih smo si večinoma ustvarili, ko smo gledali njihove akrobatske spretnosti v filmih, posnetih v vodnih zabaviščnih parkih – neutrudno krožijo v majhnih, sterilnih bazenih ali se poganjajo iz vode za človekovo zabavo. Nekateri menijo, da so orke v ujetništvu izpostavljene hudemu trpljenju zaradi življenja v skrajno utesnjenem okolju.

To je res žalostno, kajti če se znajdete z njimi v njihovem naravnem okolju, občutite tisto, česar vam ne more pričarati nobena predstava: njihovo energičnost in premišljenost, radoživost in bistroumnost, navdušenje nad odprtim oceanom in nad lovom, navdušenje nad življenjem. Nekega mrzlega januarskega dne me je ob- krožalo na stotine črno-belih ork – Orcinus orca ni kit v ožjem smislu, pač pa največji med delfini. Kot krdelo volkov so prečkale norveški fjord Andfjorden 320 kilometrov severno od severnega tečajnika. Hrbti in visoke hrbtne plavuti so se jim lesketali v arktičnem somraku, ko so se potapljale in prihajale na gladino po zrak, medtem ko so družno seganjale skupaj srebrnkaste sledi, jih omamljale in goltale. Občasno je katera izmed ork z repom plosknila po vodni gladini, kot bi se z morjem igrala izštevanko. Podobno udarjajo z repi tudi pod vodo – to je za sledi napoved smrti, mi je povedala biologinja Tiu Similä, raziskovalka kitov, ena od začetnikov preučevanja ork na Norveškem. Je strokovnjakinja za njihovo tehniko lova, znano kot vrtiljak.

Pravi, da orke z udarci z repi še zdaleč ne ubijejo vseh rib, jih pa veliko omamijo, da postanejo lahek plen. “To, kar vidimo na morski gladini, nam daje le slutiti, kaj se dogaja spodaj,” je dejala. “Vsaka orka ima svojo nalogo. So kot baletna skupina, zato se morajo gibati zelo usklajeno, se med sabo sporazumevati in se sproti odločati o naslednji potezi.” Čeprav je sledi v izobilju, orke pri lovu nanje nimajo lahkega dela, saj plavajo hitreje od njih in se združujejo v oblakom podobne obrambne jate. Orke ne morejo kar planiti nadnje in jih celo množico pogoltniti skupaj z morsko vodo, kot to počnejo vosati kiti. Podobno kakor psi ovčarji jih zato seženejo v manjše strnjene jate, ki jih lahko obvladajo. “Orke morajo ribam preprečiti, da bi se potopile,” je pojasnila Tiu Similä, “zato jih priženejo tik pod morsko gladino in jih tam skušajo zadržati, zbrane v nekakšni krogli, tako da plavajo okrog njih.”

(kliknite na sliko za povečavo)

Orke se izmenjaje potapljajo pod jato in kro­žijo okrog nje – ustvarijo vrtiljak, pri tem pa iz­puščajo mehurčke, se oglašajo in proti sledem obračajo bele trebuhe, da jih plašijo. Ribe se zato še tesneje stisnejo skupaj. Ko je vrtiljak v polnem zagonu, obupano skačejo iz vode, da bi pobegnile. “Videti je, kot bi morje kipelo,” je de­jala Tiu Similä.Ko imajo orke sledi pod nadzorom, ena z re­pom udari po gladini ob robu jate – in požrtija se začne.

Vendar živali, ki smo jih opazovali, niso obliko­vale značilnega vrtiljaka. Plavale so in se potap­ljale pred jato rib in za njo, niso pa krožile pod njo. A čeprav morska gladina ni kipela od rib, so imele gostijo. Tiu Similä so to povedali njihovi udarci z repi, omamljene in mrtve sledi ter ribje luske, ki so plavale na vodni gladini kot kovanci.

Vrtiljak je ena izmed lovskih tehnik, ki so po mnenju nekaterih znanstvenikov, med nji­mi tudi Tiu Similä, del “kulture” ork, gre pa za rabo različnih strategij pri lovu na različne vr­ste plena. V Argentini se orke poženejo na obalo, da zgrabijo nič hudega sluteče mladiče morskih levov; lov uskladijo z valovanjem in plimova­njem morja, tako da ne nasedejo za dolgo. Na Antarktiki pripadnice jate družno ustvarijo ve­like valove, ki tjulnje odplaknejo z ledenih plošč. Mlade orke se teh tehnik naučijo od starejših.Še nikoli pa niso dokumentirali lova ork sku­paj z vosatimi kiti. Orke sicer plenijo glavače ter sive, hrbtoplute, grbaste in številne druge vrste kitov, zato jim kitolovci pravijo ubijalci kitov. Prav zaradi tega je bila Tiu Similä zbegana. Po navadi so v teh vodah jate ork lovile same, ti­stega dne pa so grbavci in hrbtopluti kiti plavali med njimi in se tudi sami mastili s sledmi.

Okrog nas so iz vode švigale hrbtne plavuti različnih oblik in barv. Orke so brzele mimo našega čolna in krožile okoli sledi, grbavci so se široko razpr­tih gobcev navpično poganjali iz vode in orkam izpred nosa pobirali ribe, hrbtopluti kiti pa so pokazali le ukrivljene hrbtne plavuti, ko so na hitro zajemali sapo in se potapljali v globine, da bi se gostili naprej.“Še nikoli nisem videla česa podobnega,” je povedala. “Mar drug z drugim sodelujejo pri lovu na ribe?”

Ker grbavci uporabljajo metodo lova, podob­no vrtiljaku (krožijo okrog jate rib ali krila ter izdihujejo zrak, da plen z mehurčki seženejo v kroglasto gmoto), je pomislila, da morda sodelujejo z orkami. Ali pa se te in kiti nemara prehranjujejo “mimogrede”, tako da preprosto seženejo velikansko jato rib tesneje skupaj, potem pa udarjajo z repi ob robu strnjene gmote in si privoščijo hiter obrok, preden odplavajo naprej. “Toda v takšno prehranjevanje morajo vložiti več energije kot v vrtiljak,” je dejala. “In ker je tu toliko sledi, bi se zdel vrtiljak smiselnejši.”Vendar se orke niso nikoli toliko ustavile, da bi ustvarile vrtiljak. Skupaj z grbavci in s hrbtoplutimi kiti so še naprej hitele mimo nas in sem ter tja le toliko zastale, da so pomalicale.

Še več kratkih filmov si lahko ogledate v zavihku DODATNO:

Video animacija: