Hiter kot blisk

Zane Grey se je proslavil s pisanjem pustolovskih romanov o ameriškem Zahodu, toda njegova prava strast ni bilo streljanje s puško ali zganjanje goveda, temveč ribolov na odprtem morju. Postavil je 14 svetovnih rekordov v morskem ribolovu. Bil je, denimo, prvi, ki je s palico za vijačenje ujel pahljačasto mečarico, težko več kot 450 kilogramov, in sicer na Tahitiju leta 1930. Nič pa se ni moglo primerjati z atlantskimi maki, ki jih je lovil pred obalo Nove Zelandije leta 1926. Prvi mako, ki ga je ujel, je tehtal 117 kilogramov. Ko ga je potegnil ob ladijski bok, “sem hitro spoznal naravo makov!” je zapisal v knjigi Pripovedi o ribiški obljubljeni deželi, Novi Zelandiji (Tales of the Angler’s Eldorado, New Zealand).

“Srdito se je upiral, zlomil čakljo, opletal s telesom, da smo bili do kože mokri, in nam nakopal kup preglavic.” Ko so morskega psa potegnili na krov, je v Greyu vzbudil občudovanje – imel je mišičast hidrodinamični trup, glavo pa kot naboj za puško. “Še nikoli nisem videl česa podobnega,” je napisal. “Vsaka linija na njem je izražala hitrost in moč.” S skorajda mitskimi presežniki pa je opisal 540 kilogramov težkega maka, ki ga je ulovil kapitan njegove ladje. Po dolgotrajnem boju, v katerem se je mako “silovito poganjal iz vode in z neverjetno hitrostjo plaval sem ter tja”, je pregriznil vrvico in se rešil. “Bil sem na smrt prestrašen,” je kapitan povedal Greyu. “Videti je bilo, kakor da je mako povsem zapolnil obzorje. Bil je najbolj divja in najmočnejša zverina, kar sem jih kdaj videl, kaj šele imel na trnku!” Ribiči imajo make radi tako zaradi borbenosti kot okusnega mesa in skoraj sto let pozneje pri njih še vedno uživajo sloves mogočnih silakov. A stoletje ribolova je terjalo svoj davek.

Atlantski maki (Isurus oxyrinchus) se od veliko redkejših sorodnikov makov (Isurus paucus; v tem članku se izraz “mako” nanaša na atlantske make) razlikujejo med drugim po krajših prsnih plavutih. Rekreacijski ribiči jih radi lovijo, pogosto pa so tudi stranski ulov na komercialnih parangalkah. Njihovo meso je po kakovosti primerljivo z mesom mečaric, plavuti makov pa v Aziji cenijo za pripravo juh, zato so izpostavljeni precejšnjemu pritisku. Ne vemo pa zagotovo, v kakšnem obsegu in s kakšnimi posledicami. Znanstveniki nimajo jasne predstave o tem, koliko makov je v svetovnih morjih. Povrhu večino podatkov o ulovu in stopnji ribolovne umrljivosti posredujejo podjetja, ki se ukvarjajo s komercialnim ribolovom, in pogosto prikazujejo manjši ulov od resničnega. Biologi, ki preučujejo atlantske make, si zato prizadevajo zapolniti nekatere globoke vrzeli v poznavanju teh živali. Tako so se znanstveniki poleti 2015 pred obalo ameriške zvezne države Maryland namenili opremiti make z oddajniki. Povabili so me k projektu. Nekako takole sem si ga predstavljal: lovili bomo velike make, izvajali predstave, kakršnim je bil priča Zane Gray, in dobil bom slikovito, zanimivo snov za zgodbo.

Namesto tega sem iz prve roke spoznal, da je Mark Twain točno opisal morsko bolezen (“Najprej ti je tako slabo, da se bojiš, da boš umrl, potem pa ti je tako slabo, da se bojiš, da ne boš”). Ko so ribiči potegnili na krov dva majhna, nič kaj bojevita maka, sem se počutil tako slabo, da mi je bilo malo mar zanju. Zato sem se malo pozneje odločil poskusiti znova – tokrat z obližem proti morski bolezni – v zvezni državi Rhode Island. Takrat so se moja pričakovanja uresničila. Na plovbah sem spremljal znanstvenike, povezane z Raziskovalnim inštitutom Guya Harveyja. Od leta 2008 opremljajo make z oddajniki in spremljajo njihovo gibanje v Atlantskem oceanu in Mehiškem zalivu, da bi preučili njihove selitvene navade. Maki v zahodnem Severnem Atlantiku se selijo na velike razdalje: v toplejših mesecih proti severu, ko se bliža zima, pa proti jugu. Majske plovbe po morju pred obalo Marylanda so požele velik uspeh: v dvehtednih so s satelitskimi oddajniki opremili 12 makov. Nasprotno so bile plovbe na območju Rhode Islanda avgusta popolna polomija: v enem tednu niso ujeli niti enega. Prav ta izrazita razlika je nakazala, kaj se utegne dogajati z maki v Atlantiku. Pomembno je vedeti, da si maki delijo teritorij s sinjimi morskimi psi. To je ena prvih stvari, ki jih opazite med lovom na make. Ti dve vrsti sta nekako kot levi in hijene: sobivata na istih območjih, vsaka s svojo prehranjevalno strategijo.

Atlantski maki so najhitrejši morski psi v morju, saj lahko med zasledovanjem hitrega plena, kot sta skakavka in tun, dosežejo hitrost 55 kilometrov na uro. Zato športni ribiči občudujejo njihovo moč. Sinji morski psi pa so razmeroma počasni in raje izbirajo počasnejši plen, denimo lignje. Ujeti sinjega morskega psa, je dejal neki ribič, je, “kot bi potegnil iz vode vrata skednja”, in meso ni niti približno tako okusno kot makovo. Uganite torej, kdo je v tej primeri lev in kdo hijena. Vsi bi radi uplenili leva. Ko smo drugi dan izpluli iz Narragansetta v Rhode Islandu in potegnili k boku ladje še enega sinjega morskega psa, sem naposled doumel. “Opažam, da imajo vsi sinji morski psi v ustih trnke,” sem dejal. Brad Wetherbee, morski ekolog z Univerze v Rhode Islandu, ki je ujete make opremljal z oddajniki, je dejal: “Drži. Prav vsak, ki smo ga potegnili k ladji, je imel v gobcu trnek.” Odstranjevanje trnka iz gobca morskega psa je lahko nevarno, zato ribiči vrvico raje kar prerežejo in pustijo, da trnke razje rja. In ker si ribiči želijo ujeti make, je verjetnost, da bodo izpuščali sinje morske pse, toliko večja. “Še nikoli nisem videl maka s trnkom v gobcu,” mi je prvi dan na morju povedal Lucas Berg, prvi častnik na ladji. “Njih nikoli ne izpustijo. Smo pa že ujeli sinje morske pse, ki so imeli v gobcu štiri trnke.”