Hinko Smrekar

Hinko Smrekar (1883–1942) je bil umetnik z zgodovino, ki je navdih iskal povsod okoli sebe, in njegova dela to prepričljivo dokazujejo. Lahko bi rekli, da je bil tipičen in hkrati netipičen slovenski umetnik. Pestile so ga vse tegobe tukajšnjih ustvarjalcev, povezane z majhnostjo in šibko odzivnostjo našega okolja, hkrati pa je posegel čez njegove meje, ne le motivno, tudi z razstavami, objavami. Konec koncev je, “po milosti zgodovine”, živel v več kot eni državi in je imel tako priložnost v različnih okoliščinah izkusiti razlike med proklamiranim in dejanskim, med ideali in stvarnostjo. Za neprilagojenca so ga označevali in ga kot takega obravnavali tako rekoč vsi, od različnih uradnih instanc do znancev, neznancev, sosedov. Tega si najbrž ni želel, dogajalo se mu je spontano, nekoliko zaradi njegovega značaja, pikre kritičnosti, nekoliko zaradi tega, ker se je v življenju in pri delu zavzemal za tako splošni zadevi, kot sta resnica in pravica, na videz precej abstraktna pojma, ki ju danes zvečine dojemamo izrazito relativno in s tem slabimo njun pomen.

Smrekar ju je očitno razumel čisto preprosto, zdravorazumsko, v smislu pravilnega, poštenega, iskrenega in dobronamernega ravnanja posamez­nikov in skupnosti. Ker je takšen pogled v vseh časih in okoljih precej manjšinski in izpostavljen, javno zagovarjanje takšnega stališča pa navadno ne prinaša koristi, po katerih večina hlepi, je vsaj del umetnikovega opusa mogoče razumeti tudi kot zelo kakovosten umetniški upor proti nezaželenemu stanju stvari, upor, v katerem je bil Smrekar dosleden in ga je celo dobesedno plačal z življenjem. Hinko Smrekar zato ni zgolj umetnik iz nekega vse bolj oddaljenega in vse manj razumljenega časa. Prav tako je simbol ne­katerih vrednot, teženj, prizadevanj, ki nikakor ne bi smeli biti včerajšnji, saj konec koncev tudi naš čas v marsičem, žal, ni bistveno drugačen od njegovega. Zato je prav, da se ga spominjamo in se z njim ukvarjamo, pri tem pa nam bo v precejšnjo oporo najobsežnejša umetnikova predstavitev do zdaj, ki jo pripravljajo v Narodni galeriji.

“RODIL SEM SE,” zapiše umetnik v svojem značil­nem slogu v enem fragmentarnih avtobiografskih besedil, “a za svoj krstni list se malo brigam. Li­stin ne spoštujem, ker so bolj ali manj relativne vrednosti …” Bil je kmečki sin, ki se je v otroštvu z družino iz Dolenjske preselil v Ljubljano, tu pa je njegov iznajdljivi in šegavi oče delal kot postrešček. Mali Hinko se je tako znašel v pestrem svetu ljubljanskih ulic, sredi vsakovrstnih kričečih nasprotij, občutnih socialnih razlik (najbrž od tod izvira njegova izrazita socialna občutljivost), grobe, neposredne šole življenja. Bolj kot na ne­zanesljivega očeta se je navezal na mater, o tem med drugim priča njegov čustveni napis pod risarsko upodobitvijo matere na parah. V šoli je bil odličnjak, tudi na maturi, a kot pravi sam: “Zaradi lepih, kdaj pa kdaj tudi odličnih šolskih uspehov so moji dobri učitelji in profesorji pričakovali, da bom postal človek njihove vrste, reden, koristen, veleugleden in bogat član človeške družbe. Joj, kako strašno so se zmotili o meni, še huje pa sam o sebi. Tiste kapljice umetniške krvi, ki sem jih ob rojstvu prinesel na svet, so se z leti vse bolj in bolj množile, mi zastrupile celotni organizem in mi zagrenile vse življenje.”

NazajNaprej

123456

Vleklo ga je sicer na študij medicine, a je bil predrag, zato se je vpisal na pravno fakulteto v Innsbrucku, pozneje pa študij nadaljeval na Dunaju. Prava naj bi se bil držal predvsem zato, ker je upal na bogato Knafljevo štipendijo, a je ob študiju obiskoval tudi risarske tečaje v Muzeju za umetnost in obrt v prestolnici avstro-ogrskega cesarstva. Štipendija se mu je izmaknila in najbrž je tudi to prispevalo h korenitemu zasuku v njegovem življenju, ki ga je večkrat ovekovečil v besedi in risbi. Dan pred državnim pravniškim izpitom na prvi stopnji je, po štirih semestrih študija, prodal in korenjaško zapil učbenike ter se odločil, da bo umetnik, četudi za takšen študij ni imel denarja. Imel je torej možnost, da bi končal študij in zaživel umirjeno meščansko življenje, a je raje prisluhnil notranjemu glasu, ki ga je gnal v precej nemirnejše bivanje. “Odtlej sem,” piše, “kot reven slovenski umetnik nosil namesto kravate vrv, ki se je z razmerami zoževala in širila.” Za nameček je zaradi tega za številne kolege umetnike  postal in ostal “falirani jurist”, še posebej, ker si ni nikoli pridobil formalne likovne izobrazbe.Leta 1905 je šel v München, takratno srednjeevropsko umetniško središče, tam je leto preživel z Maksimom Gasparijem in hlastno črpal raznovrstne vplive.

Po vrnitvi iz Bavarske se je za nekaj let ustavil v Kranju, nato pa se je leta 1911 za stalno naselil v Ljubljani. Ker je smešil oblast, nemškutarje, širil panslovanske ideje, je bil večkrat zaprt, tudi na ljubljanskem gradu in v različnih taboriščih za politično sumljive. Po mobilizaciji v avstro-ogrsko vojsko, ko so mu vsiljevali “obvezno dovoljenje za ubijanje”, kot se je izrazil, se je po različnih peripetijah znašel tudi v psihiatrični bolnišnici, lotila se ga je živčna bolezen, čemur naj bi bili po prvi svetovni moriji sledili hude duševne težave in leta zdravljenja v zdraviliščih in na psihiatričnih klinikah. Četudi je poskušal ohranjati svojo značilno svobodomiselnost in mladostno neugnanost, je postajal zagrenjen, mrk, samotarski, izgubljal je voljo do razstavljanja, se preobražal v vse bolj donkihotski lik, njegov nos je na avtoportretih postajal vse daljši. Hud udarec je bila zanj izguba tesnega prijatelja, somišljenika, zaveznika Ivana Cankarja. Takole pravi: “Odkar mi je umrl Ivan Cankar, se mi zdi, da sem samo na pol živ.”