Himalajski duhovi
Snežni leopardi že tisočletja strašijo prebivalce nekaterih območij v Srednji Aziji, kjer je teren najbolj zlovešč – na strmih pečinah, v vrtoglavo globokih soteskah, visokih puščavah. Zaradi redkega zraka, globokega snega in temperature pod lediščem, značilnih za ta območja, skrivnostne mačke človeški pogled le redko ujame, saj pred njim v svojem naravnem okolju izginejo kakor privid. Toda zaradi prizadevanj naravovarstvenikov, fotopasti in današnje turistične ponudbe jih zdaj vendarle lahko opazujemo.
STAREGA SNEŽNEGA LEOPARDA so poznali vsi v Kibberju. Nihče ni vedel, kdaj je zavzel soteske in pečine okrog te starodavne himalajske vasi, toda velikega samca s preklanim levim uhljem so začeli domačini zadnja leta prepoznavati in so pozorno, kolikor je bilo mogoče, spremljali, kje se zadržuje. Kot vsi snežni leopardi je bil bolj podoben prikazni kakor živi živali, znal se je spremeniti v kaj drugega, se kot dim nad vaškimi strehami izgubiti med gorami in se v mrzlem, redkem zraku razbliniti v nič.Starih snežnih leopardov se je treba paziti. Ko so prestari, da bi lovili kozoroge in modre ovce, ki živijo v apnenčastem skalovju, poiščejo v vasi lažji plen: domače koze, ovce, mlade konje in teleta jakov. V strupeno mrzlem februarskem popoldnevu sem čepel na zaledenelem robu zevajočega prepa-da in z daljnogledom opazoval starega snežnega leoparda.
Dremal je na polici v steni, ki se je na nasprotni strani skoraj navpično spuščala blizu 300 metrov globoko do reke Spiti. Prepad je zagrinjala kot dih nežna tančica snežink, in ko sem od časa do časa premaknil daljnogled, se je leopardov svetlosivi kožuh z oglenimi rozetami izgubil med brazdami in sencami. “Vraga, spet sem ga izgubil,” sem zašepetal. Prasenjeet je dvignil pogled izza fotoaparata in s prstom pokazal proti kraju, kjer je ležala žival, da sem jo znova našel. Navsezadnje je bil to Prasenjeetov snežni leopard. Nekateri krajevni vodniki so ga celo imenovali tako. Ko smo izvedeli, da so opazili leoparda, mu je eden od njih rekel: “Tisti tvoj je,” in se potrepljal po levem ušesu. Fotograf Prasenjeet Yadav je že dve leti peš in s fotopastmi zasledoval tega samca visoko v gorah nad dolino reke Spiti v severni Indiji. V naslednjih tednih sva nameravala prepešačiti kakih 50 kilometrov, se spuščati v kanjone, gaziti čez zasnežene prelaze, se vzpenjati na zaledenele pečine. Toda mačka se je blagovolila prikazati prav takrat, ko sem preživljal prvi dan v Kibberju, še vedno omotičen od vzpona na višino 4200 metrov.
Že ko sem hodil na kolidž in sem prebral knjigo Snežni leopard (The Snow Leopard) Petra Matthiessena, sem se trdno odločil, da hočem to izmuzljivo bitje nekoč videti. Morda zato, ker ga Matthiessen nikoli ni. Leta 1973 sta z legendarnim biologom Georgeem Schallerjem dva meseca pešačila po Nepalu in našla znake navzočnosti teh mačk – odtise šap, sledi krempljev, iztrebke – videla pa nista nobene. Schaller naj bi bil v tistem času eden od samo dveh zahodnjakov, ki sta videla divjega snežnega leoparda. Leta 1970 je posnel sliko, ki velja za prvo fotografijo snežnega leoparda v naravnem okolju. Kolikor je znano, je ostala več kot dve desetletji edina takšna fotografija te samotarske, skrivnostne živali.