Haložani in fotograf

Pregledujem zadnjo monografijo fotografa Stojana Kerblerja, ki jo je pripravila etnologinja Sandra Jazbec (Stojan Kerbler: ptujski fotograf svetovnega slovesa, 2013). Počasi mi gre. Nekatere fotografije, kar veliko jih je, zbujajo zvedavost, vznemirjenje, kakršna zares lahko prebudijo le podobe, dovolj skrivnostne, da si gledalec ob njih ustvari svojo zgodbo. Ustavim se pri fotografiji Koline (1977; gl. stran 21). Na njej se prepletajo podrobnosti, ki kar kličejo, naj se potopim v raziskovanje. A nežen opis fotografije, ki ga je prispeval fotograf Klavdij Sluban, me popelje v njegovo zgodbo.

Zunaj bržkone sneži, je zapisal. Otrokom so rekli, naj sedejo na posteljo in naj se ne premaknejo. V hiši je mrtvec, a skozi opravila okrog njega ne pronikne nobeno znamenje žalosti. Na deski sredi sobe počiva na vse štiri razkrečen prašič, otroci vprašljivo strmijo v prihajanje in odhajanje moških in žensk, ki so prišli na pomoč: dedek, prav tako izključen iz rajanja, sedi na postelji nasproti otrokom in razlaga, da ni hudo, sploh ni hudo. Pogled se od vznemirjenja, ki drhti iz središča podobe, odpočije na s svetlobo prepojeni krpi v kotu, dokler se roki ne obrišeta z njo.

Najbrž bi lahko vprašala mojstra Kerblerja, kaj se je zares dogajalo. Ugibanja, ali na postelji za sedečim starcem resnično leži mrtvec, bi bilo konec. Ampak lepota Kerblerjevih fotografij je prav v tem, da so dokument nekega časa in prostora, a hkrati zaradi izjemne natančnosti spodbujajo gledalca, da si izmisli svojo pripoved. Njegove fotografije nas nejasno napeljujejo k razmišljanju, če si sposodim besede francoskega misleca Rolanda Barthesa (Camera lucida/Zapiski o fotografiji, 1980). K našim lastnim zgodbam.

Stojan Kerbler se je rodil leta 1938 na Ptujski Gori. Odkar se ukvarja s fotografijo, sta Ptuj in Ptujska Gora v središču njegovega zanimanja. O tem pripovedujejo naslovi ciklov: Portreti s ptujskih ulic, Haložani in Koline. Po študiju elektrotehnike se je leta 1965 zaposlil v Kidričevem v Tovarni glinice in aluminija, kjer je bil do upokojitve leta 2000 vodilni energetik. V tem času je nastal cikel Tovarniška fotografija. Imel je več kot 150 samostojnih razstav, skupinskih več kakor 1400, od številnih nagrad pa naj posebej omenim nagrado Prešernovega sklada (1979), državno odlikovanje z redom za zasluge za vrhunske umetniške fotografske dosežke in velik prispevek pri uveljavljanju slovenske fotografije v svetu (2010) ter nagrado trend za življenjsko delo (2013). Njegov opus je izjemen in rečemo lahko, da odločno hodi po sledeh, ki so jih za sabo pustili Paul Strand, August Sander in še številni drugi. Zaradi tehničnega perfekcionizma in že skoraj nečimrne lepote se moramo prav potruditi, da v njegovih fotografijah ne vidimo zgolj estetsko dovršenih umetniških del, temveč se prepustimo tudi vsebini.